'Prijeten občutek traja dan ali dva ...'

Če voziš namesto motorja kolo, nekaj že. Na splošno izgleda, da moraš na divji strani ceste iti večkrat v klanec kot navzdol. Ampak rokenrol ima ogromno podsmeri in če nekdo v nekem trenutku ujame pravi veter v jadra in potem pljuje samo z njim, ni s tem nič narobe.

Kako gre tak življenjski slog z družinskim življenjem? Kako vam uspeva?

Včasih uspeva, včasih ne. Je pa res, da si jaz po dobri zabavi kje zunaj na poti vedno najbolj želim miren počitek doma. Ki pa ni nujno, da si ga vedno tudi prislužim.

Slavni slogan 'Seks, droge in rokenrol' ste vi spremenili v Seks, šport in rokenrol. Se tega držite? Kakšen naj bo delež vsakega v življenju?

Če gre za daljše obdobje, bi bila razdelitev po tretjinah kar primerna. So pa seveda na krajši rok dopustne tudi vse anomalije tega pravila.

Praktično ni nikogar v Sloveniji, ki ne bi poznal vsaj enega vašega komada. Kakšen je občutek, ko se zaveš, da si v bistvu del toliko ljudi?

Po uspešnem koncertu ali pa če ti recimo uspe narediti kakšno res dobro pesem, traja prijeten občutek dan, dva. Potem pride na vrsto prihodnost, ki je pri meni bolj ali manj vedno nepopisan list brez kakšnega posebnega samozavedanja.

Mogoče res sanjal, premišljeval pa ne. Sem se na smučkah, ko gre samo navzdol, vseeno počutil bolj doma.

Dvoboj katerih dveh ekip bi bil za vas sanjski?

Slovenije in Nemčije.

Zakaj? 

Da zmagamo in jim v Munchnu spijemo toliko piva, da morajo oktoberfest prestaviti na april.

Če bi se lahko prelevili v trenerja slovenske nogometne reprezentance, bi ...

... zmagal v Švici, ker bi zadnjih 15 minut poslal v igro Katanca.

Letos ste praznovali okroglih 60. Se še vedno kaj ukvarjate s športom?

Zdaj to že dolgo ni več hobi ampak del službe. Smučam, plavam, igram mali nogomet, grem kdaj v hrib, na kolo. Nikoli daleč in visok in zmeraj more biti kakšno gostišče pri rok.

Kot avtor nogometne himne: ste že od začetka vedeli, da jo bo javnost tako hitro posvojila in ne bo le nogometna, temveč vsesplošna slovenska športna himna?

Veš nikoli prav nič. Je pa bil dober občutek in nekaj neponovljivih trenutkov, ko je ta narod še dihal skupaj.

Tudi mediji so bili veliko bolj odprti, svetovljanski. In tortura izbire slaboumja ni bila tako grozna. Sicer pa nekaj volje smo res imeli. In precej veselja. Vizije pa prav nobene.

Vaše občinstvo se praktično ne stara. Zakaj mislite, da vam mladi tako radi prisluhnejo?

Saj imajo veliko svoje glasbe, je pa res, da ni več tako dobra kot je bila prej. Zlata doba so bila sedemdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja in večina nas še zdaj tam brska po inspiracijah.

Iz življenja ste verjetno potegnili že marsikateri nauk. Je kaj takega, kar bi sporočili naši mladini?

Manj je več kot nič.