Ubil 3.681 Židov, pri 95 letih mu bodo končno sodili

Hubert Zafke, danes 95-letni starček, naj bi sodeloval pri grozljivih pobojih deportirancev med avgustom in septembrom 1944. 29. februarja se mora oglasiti na sodišču v Neubrandenburgu.

Sojenje naj bi se pričelo že lani junija, a so obravnavo preložili zaradi slabega zdravja obtoženca. Imel naj bi kognitivne težave in bol v slabi telesni formi. Tokrat pričakujejo, da bo sojenje steklo hitro in da bo marca vsega že konec. Kot poročajo tuji mediji, mu bodo do konca sojenja nudili vso potrebno zdravstveno pomoč, da se bo le lahko udeležil obravnav.

Zafke je aktivnosti kot zdravnik v koncentracijskem taborišču Auschwitz izvajal med 15. avgustom in 15. septembrom 1944, ko so tja prepeljali 14 vagonov Židov: 498 moških, 442 žensk in 79 otrok. Med njimi naj bi bila tudi Ana Frank.

Aprila 2015 so Oskarja Groeninga, 94-letnika, ki je delal kot knjigovodja v nekdanjem taborišču, obsodili zaradi sodelovanja pri poboju okoli 300.000 ljudi. Obsodili so ga na 4 leta zapora. Še trije procesi, med drugim tudi ženski paznici, so v teku, devet oseb pa še preiskujejo.

V taborišču je bil Groening odgovoren za preštevanje lastnine taboriščnikov in pobiranja njihovega denarja. 94-letnega nekdanjega pripadnika nacistične SS, ki je delal v taborišču smrti Auschwitz, so spoznali za krivega sodelovanja pri umoru 300.000 ljudi. Tožilci so menili, da je na tak način pomagal pri delovanju taborišča, njegovi zagovorniki pa, da ni sodeloval pri genocidu. Obtožnica se je nanašala na njegovo delovanje med majem in julijem 1944, ko so v Auschwitz pripeljali na stotisoče ljudi. Številne so takoj usmrtili. Groening je sicer eden redkih nacističnih sodelavcev, ki je javno govoril o svoji vlogi v taborišču. Pojasnil je, da govori, da bi utišal tiste, ki zanikajo, da bi se holokavst zgodil. ''Videl sem plinske celice. Videl sem krematorij. Bil sem na rampi, kjer so izbirali ljudi, ki so morali v plinske celice,'' je dejal za BBC-jev dokumentarec leta 2005.
Gröning je med sodnim procesom na sodišču priznal, da nosi moralno krivdo. Priznal je tudi, da je v prtljagi umorjenih taboriščnikov iskal denar in dragocenosti, jih pošiljal v Berlin ter tako nacističnemu režimu omogočil gospodarske koristi in podpiral sistematično pobijanje s strani nacistov.
Izjavil je, da ne čuti potrebe, da bi preživele holokavsta zaprosil za odpuščanje. "Samo Boga lahko prosim, da mi odpusti," je sporočil.

Tožilstvo je zanj zahtevalo tri leta in pol zaporne kazni. Tožilec Jens Lehmann je v sklepni besedi dejal, da zahtevana kazen temelji na "skoraj nedoumljivem številu žrtev", olajševalna okoliščina pa je, da obtoženec nosi omejeno krivdo za njihovo smrt. Sodišče naj bi po njegovih besedah tudi upoštevalo, da je bilo v preteklosti proti Gröningu uvedenih več preiskav, vse do lani pa so so se vse preiskave končale brez obtožnice.

Sojenje je znova odprlo vprašanje, zakaj do sojenja nacističnih zločincev pogosto prihaja tako pozno, potem ko so ti desetletja živeli v miru in na svobodi. V Nemčiji je desetletja veljala praksa, da sodijo le tistim, ki jim lahko dokažejo konkretne zločine. To se je spremenilo šele leta 2011 s primerom medtem že pokojnega Johna Demjanjuka, ki je bil obsojen sostorilstva v umoru več kot 28.000 Judov v taborišču Sobibor, čeprav mu neposredne udeležbe niso mogli dokazati.