Umrl je kralj filmske erotike: njegov film Kaligula je šokiral svet in sprožil velik škandal

Tinto Brass, eden najbolj prepoznavnih in kontroverznih italijanskih filmskih ustvarjalcev, je umrl v Rimu. Star je bil 93 let. Novico je italijanski tiskovni agenciji ANSA sporočila njegova žena Caterina Varzi skupaj z otrokoma Bonifacijem in Beatrice.

Družina je napovedala, da bo zadnje slovo potekalo v zasebnem krogu.

Brass se je rodil 26. marca 1933 v Milanu, velik del življenja pa je bil povezan z Benetkami. V več kot štirih desetletjih ustvarjanja je posnel številne filme, s katerimi je raziskoval človeško spolnost, željo in družbene tabuje. Čeprav je njegovo ime najbolj povezano z erotično kinematografijo, je bil njegov ustvarjalni opus precej širši.

Čeprav je Brass ustvaril številne filme, njegovo ime ostaja najbolj tesno povezano z zgodovinskim spektaklom Kaligula (Caligula) iz leta 1979. Film je postal eden najbolj razvpitih naslovov v zgodovini erotične kinematografije, med drugim zaradi nazornih prizorov spolnosti in nasilja.

V glavnih vlogah so nastopili Malcolm McDowell, Helen Mirren in Peter O'Toole. Zgodba je prikazovala vzpon in vladavino rimskega cesarja Kaligule, znanega po krutosti, razuzdanosti in nepredvidljivem vedenju.

Toda največji škandal se ni zgodil zgolj pred kamero, temveč tudi za njo. Film je financiral Bob Guccione, ustanovitelj revije Penthouse, ki je imel povsem drugačno predstavo o končni podobi filma kot režiser. Med postprodukcijo so nastali hudi spori, Guccione pa je poskrbel za snemanje dodatnih eksplicitnih prizorov, ki niso bili del Brassove prvotne zamisli.

Britanski odbor za filmsko klasifikacijo BBFC je v svojem zgodovinskem pregledu filma potrdil, da sta Brass in scenarist Gore Vidal zaradi posegov v projekt zahtevala umik svojih imen iz končne različice. Režiser tako ni imel zadnje besede pri filmu, ki je pozneje postal njegov najbolj prepoznaven in obenem najbolj sporen projekt.

Brass se nikoli ni pretirano oziral na družbene omejitve. Spolnost je razumel kot pomemben del človeškega izražanja, v svojih filmih pa je pogosto raziskoval žensko željo, svobodo in razmerja moči.

Njegov ustvarjalni pristop je večkrat naletel na odpor cenzorjev. Italijanska tiskovna agencija ANSA je ob njegovem 90. rojstnem dnevu poročala, da je režiser trdil, da so bili cenzurirani skoraj vsi njegovi filmi. Sam je nekoč pripomnil, da je več časa preživel na sodiščih kot za filmsko kamero.

Med njegovimi odmevnejšimi deli so tudi Salon Kitty, Ključ (La chiave), Miranda in Paprika. Z njimi je postal eden najpomembnejših predstavnikov italijanske erotične kinematografije, hkrati pa je pomagal uveljaviti več igralk, med njimi Sereno Grandi, Claudio Koll in Deboro Caprioglio.

Brassova pot v filmski svet se je začela precej drugače, kot bi morda pričakovali glede na njegovo poznejše ustvarjanje. Njegovo rojstno ime je bilo Giovanni Brass, po študiju prava pa se je odpravil v Pariz, kjer je delal v filmskem arhivu znamenite francoske ustanove Cinémathèque française.

Pozneje se je vrnil v Italijo in sodeloval z uveljavljenimi režiserji, kot so Roberto Rossellini, Joris Ivens in Alberto Cavalcanti. Leta 1963 je režiral svoj prvi celovečerni film In capo al mondo, s katerim je začel graditi samostojno ustvarjalno pot.

Kot izpostavlja filmska enciklopedija Treccani, je Brass že od začetka izstopal po provokativnem pristopu in vizualni drznosti. Erotični filmi so postali osrednji del njegovega ustvarjanja šele pozneje, vendar je tudi v njih ohranil zanimanje za družbene tabuje in rušenje ustaljenih predstav.

Kljub zdravstvenim težavam je Brass ostal pomembno ime italijanske filmske kulture vse do zadnjih mesecev življenja. Septembra 2026 so se mu poklonili tudi na beneškem filmskem festivalu, kjer so za uvodni večer pripravili posebno projekcijo obnovljene različice njegovega filma Col cuore in gola iz leta 1967.

Film, ki je v angleško govorečem prostoru znan pod naslovom Deadly Sweet, so prikazali v digitalni različici 4K. Brass se dogodka zaradi zdravstvenih težav ni mogel udeležiti, zato je njegovo sporočilo občinstvu prebrala žena Caterina Varzi. Ob tej priložnosti je prejel tudi nagrado Pietro Bianchi, ki jo podeljuje italijansko združenje filmskih novinarjev, poroča Euronews.

Njegova smrt pomeni konec obdobja za ustvarjalca, ki je s svojimi filmi izzival cenzuro, razburjal javnost in spolnost postavljal v središče filmske pripovedi. Morda se vsi niso strinjali z njegovim načinom ustvarjanja, toda Tinto Brass je nedvomno pustil prepoznaven pečat v zgodovini evropskega filma.

Viri: ANSA, Euronews, La Repubblica, The Guardian, Treccani, BBFC, La Biennale di Venezia