Slovenski rock zavit v črno: poslovil se je legendarni Saša Bole

O smrti Saše Boleta, srca in duše zasedbe Bombe, je poročala njegova nekdanja partnerica Sonja Javornik, ki je poudarila njegovo izjemno duhovitost in talent: "Moj Saško je bil genialen. Pa tudi nor. Vse je bil. Vsekakor je bil izjemen kitarist. Ko je bil član zasedbe Martin Krpan, so ga izbrali za naj kitarista v Jugi. Napisal je nekaj res lepih komadov - najboljši in najbolj primeren zanj je gotovo Srečen na svoj žalosten način, ki jo je posnel s svojimi Bombami (tekst je od Grege Tomca). Bil je tudi priljubljen radijski voditelj - celo za viktorja je bil nominiran. Na Radiu Gama MM je bil cel zvezdnik ... Ampak najbolj pomembno je bilo to, kako je vplival na domačo rock sceno, ko je v okviru četrtkovih večerov v diskoteki Palma poleg svoje skupine Bombe spustil na oder tudi vse druge talente. Tam se je zato vedno dogajalo, oblikovala se je scena, nova imena so prišla v medije ... Sašo je naredil veliko dobrega. Bil je izjemno duhovit, zelo nadarjen. Ampak tudi izjemno težaven. Mnogi smo ga imeli radi in smo mu želeli pomagati. Ampak pomagaš lahko samo tistemu, ki si to želi ... Upam, da bo zdaj našel mir ... Sašo, nikoli te ne bom pozabila ..."

Ustanovitev skupine Bombe konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je predstavljala pomemben premik v slovenski glasbeni produkciji. Na pobudo Saše Boleta in sociologa ter tekstopisca Gregorja Tomca je zasedba hitro pridobila ugled zaradi svoje neposrednosti. Njihov prvenec Zvočni zid (1992) je bil predmet stroge cenzure, kar v novonastali državi ni bila pogosta praksa, a je hkrati potrdilo moč njihovega sporočila. Besedila, prežeta z družbeno kritiko, so v kombinaciji z Boletovimi distorziranimi kitarami ustvarila unikaten zvočni profil.