Slovenec z invalidskim vozičkom na Kilimandžaro

S podporo, ki sta si jo prislužila z zmago na natečaju Share Dunlop Spirit, bosta prekaljena popotnika skušala svoj podvig zapisati v zgodovino, saj vrha afriškega očaka doslej še ni uspelo osvojiti nobenemu mišičnemu distrofiku. Po sestopu s Kilimandžara pa se njuna dogodivščina šele dobro prične. Pot ju bo vodila čez Tanzanijske savane, vse do Zanzibarja.

Ideja za vzpon se je porodila Vesni, izkušeni gornici, ki je bila na Kilimandžaru že dvakrat. S predlogom, da bi se ji v tretje pridružil, je navdušila tudi Boštjana, ki kljub bolezni življenje zajema z veliko žlico. A tak podvig za invalidno osebo poleg izdatnih fizičnih in organizacijskih priprav terja veliko finančno podporo. ''Vzpon na Kilimandžaro je bil že nekaj časa najina popotniška želja,'' je povedal Boštjan. Z zmago na natečaju se bo njuna želja končno lahko uresničila.

Boštjan se je na vzpon pripravljal s posebej prilagojenimi treningi v fitnesu, kolesarjenjem na stadionu in boksanjem za krepitev rok.

Pot na Kilimandžaro kot preizkušanje lastnih meja
Kilimandžaro je sicer eden redkih tako visokih vrhov, ki so razmeroma dostopni za invalidski voziček. Za vzpon sta Boštjan in Vesna izbrala pot Marangu, ki je edina pot, na kateri je možno prenočiti v kočah. Najprej se bosta povzpela do višine 2.700 metrov, naslednji dan premagala še 1.000 metrov višinske razlike, nato pa se začne težji del odprave. »Temperaturna razlika je ogromna, saj začneš na 30 stopinjah in končaš pri minus 15. Zadnji oddih bo na 4.700 metrih nadmorske višine, od koder je nato potreben nočni vzpon do vrha. Zaradi višine je ključno, da vzpon in sestop z vrha opravimo čimprej. Pomanjkanje kisika je velik izziv za vse nas, pri Boštjanovi bolezni pa lahko povzroči nepopravljivo škodo,« je načrt vzpona orisala Vesna, ki je sicer poskrbela za vse detajle potovanja.
»Fizično sem dobro pripravljen, a nihče ne more natančno napovedati, kako se bo moje telo obnašalo na takšni višini. Predvsem bo oteženo dihanje, saj imam zaradi bolezni za bistveno manjšo kapaciteto pljuč od zdrave osebe. S sabo bomo zato vzeli rezervo kisika, na katero bom priključen na višini nad 3.000 metrov,« razloži Boštjan, ki ga po spremljal tudi Sašo Korene, njegov tesni prijatelj že vse od otroštva, ki mu bo pomagal premostiti morebitne ovire na poti.

»Cilj je, da skupaj osvojimo vrh Kilimandžara in s tem bi Boštjan postal prvi mišični distrofik, ki bi mu to uspelo. Pri tem ne bomo tvegali. Vselej se bomo ravnali po zmožnostih – do kamor pridemo, pridemo,« poudarja Vesna. »Šli bomo 'po pameti'. Sam bom zagotovo zmogel dobršen kos poti, morda do polovice, morda do konca, vsaka osvojena etapa pa pomeni zmago zame in za vse nas. Bo pa poleg samega vzpona zahtevna tudi pot navzdol in samo potovanje, ki še sledi,« Vesno dopolni Boštjan.
Po sestopu s Kilimandžara se prava avantura šele pričenja
Po petdnevnem podvigu na Kilimandžaro se za Vesno in Boštjana začnejo nova doživetja, saj se bosta podala na safari, spoznala afriške staroselce in čez Tanzanijo potovala do morja, na rajski Zanzibar. Za mnoge sanjske počitnice pa za gibalno ovirano osebo predstavljajo precejšnji izziv. »Pot z invalidskim vozičkom po tanzanijskih ulicah ni nič manj zahtevna kot osvajanje Kilimandžara. Tudi vožnja s terenskim vozilom po brezpotjih, bo kar velik izziv. In, če si predstavljate rajsko plažo, si lahko predstavljate, kako težko je z vozičkom narediti dva metra po drobnem pesku ... V tem projektu bo resnično vse skupaj velik zalogaj, obenem pa bo čisto vsak korak velik uspeh,« je prepričana Vesna.