'Privezali so me na posteljo in me posiljevali 14 dni'

Britanski časopis The Independent je pred dnevi objavil žalostno zgodbo 49-letne Sirke Zahire (zaradi strahu so njeno ime spremenili), ki so jo sirske oblasti leta 2013 aretirale v Damasku. Obtožili so jo, da vohuni za upornike, čeprav sama pravi, da se nikoli ni politično opredeljevala in si je vedno želela samo miru. Takoj, ko so jo pripeljali v zapor blizu vojaškega letališča Al Mezzeh, so jo slekli do golega, jo do potankosti pregledali, jo privezali na posteljo, nato pa jo je peterica vojakov brutalno posilila.

Zlorabljanje se je nadaljevalo še naslednjih 14 dni, sledile so grožnje z vnovičnim posilstvom, vsak dan, znova in znova. Med enim od zaslišanj, ki ga je Zahira opisala kot »spolno prodiranje v sleherno telesno odprtino«, je eden izmed vojakov mučenje celo posnel in ji nato zagrozil, da bo posnetek pokazal njeni družini ali ga celo javno objavil. Mučenje se je nadaljevalo tudi v drugih zaporih, kamor so jo premestili v času petih mesecev, kolikor je preživela za zapahi. Iti je morala skozi brutalna pretepanja in strašna posilstva.

Enkrat so jo mučili z električnim tokom in jo pretepali z vrtno cevjo, spet drugič so ji noge privezali na strop in jo pustili, da eno uro visi z glavo navzdol, ob tem pa so jo pretepali po obrazu. V času pripora v Al Mezzehu so jo zaprli v samico, ki je bila velika samo meter krat meter in v kateri ni bilo naravne svetlobe. V oddelku vojaške obveščevalne službe št. 235 si je celico, veliko tri krat štiri metre, delila s še 47 ženskami. Bile so tako natrpane, da so morale spati v izmenah. Na stranišče so smele enkrat na 12 ur, umile so se lahko samo vsakih 40 dni.

Na svobodo so jo izpustili šele potem, ko se je njeno zdravstveno stanje v zaporu Adra tako poslabšalo, da je ob neki priložnosti izgubila zavest. Takrat se je osebje v zaporu močno prestrašilo, saj so mislili, da so jo ubili. In tako je vendarle pristala v bolnišnici zapora. Zdravniki so ugotovili, da boleha za hepatitisom, pljučnico in anemijo. Zdraviti so jo morali štiri mesece, da so ji, tudi z operativnimi posegi, odpravili nezmožnost zadrževanje urina in blata, kar je bila posledica stalnih posilstev.

Pretresljive zgodbe iz sirskih zaporov

Zahira je ena izmed desetine hrabrih žensk, ki so svoje zgodbe delile s skupino sirskih zdravnikov in odvetnikov v izgnanstvu, ki so v lastni preiskavi dokumentirali, kaj se dogaja v zaporih sirskega predsednika Bašarja Al Asada. Neko nosečnico so denimo aretirali zato, ker je vlada sumila, da njen soprog tihotapi zdravila in droge ter z njimi oskrbuje uporniške militante. Pozneje je izjavila, da je videla, kako so po hodnikih vlekli trupla, za katerimi je ostajala krvava sled.

Neka druga zapornica je opisala, da so jo za šest dni strpali v malo, mračno celico, skupaj s truplom ene izmed zapornic. Na mizici so ji pustili britvico. Namenoma, seveda. Vedeli so namreč, da bo z njo skušala storiti samomor. Fizične in psihične brazgotine tega obdobja bodo te ženske s sabo nosile vse življenje. Mnoge trpijo zaradi sramu in njihovi odnosi z družinami in širšo družbo so se močno spremenili zaradi stigme, povezane s spolnimi napadi in posilstvi.

Upajo, da bo razkritje tega, kar se dogaja v zaporih Bašarja Al Asada privedlo do mednarodnega pritiska in bodo mednarodnim inšpektorjem dovolili, da pridejo v to državo in zaustavijo vlado, ki nekaznovano počne ali dopušča taka grozodejstva. Prav tako verjamejo, da bodo z izpostavitvijo svojih zgodb dosegle, da bodo uslužbenci sirske vlade, policije in vojske kmalu odgovarjali za to, kar počnejo. Pa ne v Siriji, temveč na mednarodnem sodišču za vojne zločine.

»To bi lahko bil najmočnejši dokaz, ki ga imamo, nam pravijo mednarodni pravniki,« je novinarki Independenta dejal Bethan McKernan, nevrokirurg in ustanovitelj sirske nevladne organizacije 'Odvetniki in zdravniki za človekove pravice' v telefonskem pogovoru. »To je ena izmed naših najboljših priložnosti, da dokažemo zločine proti človečnosti in dosežemo pravico.«

Ne bo lahko

A kot kaže je njihov boj pri pristojnih v veliki meri naletel na gluha ušesa. Carla del Ponte, vplivna mednarodna tožilka za vojne zločine, je pretekli mesec odstopila s svojega položaja na preiskovalnem odboru Združenih narodov za kršitve človekovih pravic v sirski državljanski vojni, ker je zaskrbljena zaradi svoje nemoči, da privede zločince pred sodišče. »Odstopam. Države Varnostnega sveta ne želijo pravičnosti,« je takrat sporočila novinarjem. Zaključila je, da so v tej vojni »vsi slabi«: »Asadova vlada izvaja zločine proti človeštvu in uporablja kemično orožje. Opozicija pa je sestavljena izključno iz ekstremistov in teroristov.«

V svoji odstopni izjavi je pojasnila, da bi moral Varnostni svet ustanoviti posebno sodišče, podobno kot za preganjanje vojnih zločinov v Ruandi in Jugoslaviji, na kar je Rusija, ključen zaveznik Asadove vlade, vložila veto. Soočeni z neuspehom Združenih narodov glede ustanovitve sodišča, so tranzicijskih odvetniki začeli uporabljati novo taktiko. Marca je špansko sodišče pod drobnogled vzelo primer 43-letnega voznika tovornjaka, ki so ga sirski organi mučili in ubili, ker je njegova sestra, sicer španska državljanka, pri njih vložila tožbo. 

Madridska organizacija Guernica 37 Mednarodni kazenski senat, je v svoji izjavi zapisala, da bo »izjemnoma dovolila sodiščem, da preiskujejo mučenja in usmrtitve tisočih civilistov v nezakonitih centrih/središčih,« ki jih vodi Asadova vlada. To pomeni, da se mednarodni nalogi za aretacijo lahko izdajo za devet sirskih uradnikov, navadenih v tožbi, kar pomeni, da jim lahko zamrznejo sredstva v tujini ali jih aretirajo, ko bodo potovali.

Predlog takšne odločitve je bil najprej zavrnjen, sedaj pa je v postopku pritožbe. Podobne poti so se lotili tudi sirske žrtve in preživeli, ki jim je uspelo pobegniti v Nemčijo, in sicer znotraj nevladne organizacije Evropski center za ustavne in človekove pravice (ECCHR). Ta se sicer naslanja na drug temelj: na temeljno splošno pristojnost, ki državam omogoča, da imajo pristojnost nad obtoženo osebo ne glede na to, kje je bilo kaznivo dejanje storjeno, peprosto zaradi resnosti obtožb. Po njihovih besedah naj bi v šestih letih državljanske vojne v Siriji v tamkajšnjih zaporih namreč umrlo več kot 65 tisoč ljudi, na stotine tisočih pa naj bi prestajali kruto mučenje v ujetništvu.