Že od mladih nog si hodil v Dramsko šolo Barice Blenkuš. Zdaj pa se ukvarjaš predvsem s pisanjem gledaliških iger in scenarijev za filme in videe. Kaj ti je igra dala pri tvojem ustvarjanju?

Gledališka igra ima veliko vlogo v pisateljskem poklicu. Vsak lik, ki ga kot pisec ustvarim, mora biti prepričljiv in verjeten. Poznati moram celo njegovo biografijo, kot tudi njegova prepričanja, filozofijo, politično usmeritev, fizični izgled, telesne hibe in način govora. Z drugimi besedami postati moram ta oseba. Vse to je najlažje podoživeti ravno skozi dramsko igro. Na odru takoj vidiš, kako se dramsko besedilo odvija pred tvojimi očmi in če so ravnanja likov smiselna ali ne. Naučil sem se pisati besedilo za like na odru ali v filmu. Pisanje za film in gledališče je zelo drugačno. Pri gledališču nimaš detajlov in nekaterih stvari ne moreš videti od blizu. Zato morajo igralci bolj gestikulirati. Na televiziji in pri filmu pa to ni potrebno.

Že pred študijem na AGRFT si veliko pisal. Tvoja dela so bila uprizorjena na odrskih deskah. Kako sta se tvoj stil in znanje skozi leta spreminjala?

V osnovni in dramski šoli sem pisal parodije na pravljice, ker me je to najbolj zanimalo. Rad sem se šalil. Spomnim se, da sem prvo besedilo pisal z mislijo, da bi nasmejal ljudi. Pisal sem, kar sem si želel videti na odru.

Katero je bilo tvoje prvo besedilo?

Mami sem pomagal popravljati radijsko igro, katero so ji zavrnili na radiu. Takrat sem veliko gledal Disneyeve risanke. Ko mi je mama prebrala radijsko igro, sem ji predlagal, da doda antagonista, ki bo bolj negativen od obstoječega. To sem storil, da bi bilo v igri več konfliktov. Konec je ostal še vedno srečen. Na radiu so igro ponovno zavrnili. Tokrat so rekli, da je besedilo preveč odraslo napisano, saj naj bi bilo namenjeno otrokom. Pri tem pa ni povedala, da je otrok napisal besedilo. To je bilo najbolj smešno, saj sem bil takrat star šest ali sedem let.

Odkod si že kot majhen otrok črpal vso to znanje za pisanje besedil?

Bil sem edinec z mamo samohranilko. Večino dni sem bil sam. izhajal sem iz umetniške družine. Rad sem se sam igral. Izmišljeval sem si zgodbe. Navdih sem črpal iz risank in filmov, ki sem jih gledal po televiziji. Mami sem vsak teden težil, da sva šla gledati nov animirani film v kino. Gledal sem tuje risanke in se preko njih učil tujih jezikov. Ravno zaradi risank sem začel že v vrtcu obiskovati tečaj angleščine. Toliko sem gledal risanke, da sem vedel, kakšne so njihove strukture. Jasno mi je bilo, da je na začetku uvod, da pride do zapleta in da se na koncu, vedno vse lepo zaključi. Na tak način sem tudi sam ustvarjal svoje zgodbe in like. Tako se je začelo.

Kako dolgo časa ustvarjaš posamezen lik? Kako se ta spreminja skozi ustvarjalni proces?

Ko sem bil majhen, sem si najprej izmišljeval like in sem na podlagi njih gradil zgodbo. Zdaj pa se mi večkrat dogaja, da se najprej spomnim sveta, iz njega napletem zgodbo in si šele nato izmislim like. Še zmeraj vodijo zgodbo, tako da se ta lahko veliko spremeni. Ko sem prvič začel pisati, je bilo vse improvizirano. Skozi dialog likov sem gradil zgodbo naprej. Pri seriji Kako postati povodni mož, sem najprej želel ustvariti zgodbo z introvertiranim likom, ki se hoče odpreti. Prebral sem več knjig na temo samopomoči. V njih je vedno nek mentor, ki v prvi osebi opiše svojo izkušnjo. Tudi sam sem hotel ustvariti takšen lik. Poimenoval sem ga Povodni mož, da je bolj aktualno za Ljubljano in Slovenijo. Učil je neizkušenega gimnazijca, ki se ni še poljubljal s puncami. Dajal mu je nasvete, kako se odpreti, znebiti strahu pred pristopanjem in povabiti ven svojo simpatijo. Idejo za strukturo zgodbe sem dobil iz knjig za samopomoč. Nato pa sem slednji prilagodil like.

Končal si dodiplomski študij dramaturgije na AGRFT. Zdaj pa študiraš scenaristiko na podiplomskem programu AGRFTja. Kako ocenjuješ razvitost slovenskih scenaristov in dramaturgov?

Dramaturgija je v Sloveniji že vrsto let priznana in se konstantno razvija še naprej, medtem ko se scenaristika pri nas šele uveljavlja. Študij scenaristike na AGRFT obstaja le pet let. Tudi scenaristov je zelo malo. Njihovo delo je pogosto spregledano, kar je žalostno, saj brez dobrega scenarija ni mogoče posneti dobrega filma. Do zdaj je bilo vedno tako, da se nihče ni profesionalno ukvarjal s tem. Na akademiji so režiserje učili, da so bili tudi scenaristi. Problem pri temu je, da se je potrebno osredotočiti na eno stvar, ki te zares zanima. Če želi biti režiser zares dober v režiji, mora storiti enako. Ni dobro, da zraven še piše, snema in montira. V tem smislu potrebujemo scenaristiko tudi v Sloveniji. Nihče pri nas ne more profesionalno živeti od pisanja scenarijev ali pisanja nasploh. Mora zraven početi še nekaj drugega. Pisanje celovečernega projekta traja najmanj eno leto, plačan pa si za svoje delo šele na koncu. Ne moreš toliko časa živeti brez denarja. Zato potrebuješ vedno nove projekte. Ne vem, če bom lahko zares živel od tega. Želim si, vendar zaenkrat kaže kot da bom moral početi še kaj zraven. Iščem nekaj takega, kar bi bilo čimbolj povezano s scenaristiko.

Kateri ti je najljubši slovenski in tujejezični film?

Eden prvi tujih filmov, ki mi je bil zelo všeč že na koncu osnovne šole, je britanski film od Edgarja Wrighta z naslovom Hot Fuzz. Prevod se je glasil Vroča kifeljca. Igrala sta Simon Pegg in Nick Frost. Šlo je za trilogijo. Ta je bil drugi del. Ko sem videl film v kinu, me je popolnoma prevzel. Do takrat sem imel toliko struktur Hollywoodskih filmov v glavi, da sem znal predvideti film od začetka do konca. Ta pa me je presenetil. Zgodil se je neverjeten preobrat, ki ga nisem mogel predvideti. Zaradi tega me je tako navdušil in mi je še danes eden najljubših. Tudi sicer mi je Edgar Wright eden boljših rešiserjev, ker je vsak njegov film narejen v drugačnemu stilu. Všeč so mi tudi filmi bratov Cohen, Woody Allena, Krzysztofa Kieslowskega, Spielberga, Györgyja Pálfija, Paola Sorrentinija, Paolo Genovese in drugih svetovno znanih režiserjev. Od starejših slovenskih so mi bili zelo všeč Hladnikovi črno beli filmi. Eden takšnih, ki me je zelo pozitivno presenetil, se imenuje Ko pride Lev. Všeč sta mi bila predvsem zgodba in portretiranje protagonista. Od sodobnejših pa so mi najbolj všeč: Rok Biček, Janez Burger, Gregor Ivanišin, Damjan Kozole, Urša Menart, Marko Naberšnik, Klemen Dvornik in Matevž Luzar. Seveda pa sem že v delih vsakega režiserja oziroma režiserke našel kak biser.

Katera zvrst pisanja ti je najbolj blizu?

Največ pišem komedije, a se preizkušam tudi v vseh ostalih, ker moram dobro poznati strukturo katerekoli zvrsti. Ker se še učim, največ pišem po klasični paradigmi.

Konec februarja so tvoj tekst Močeradi dvakrat bralno uprizorili poklicni igralci v mali Drami. Kako si zadovoljen z uprizoritvama?

Z uprizoritvama sem izjemno zadovoljen. Maša Pelko je zelo talentirana gledališka režiserka in je naredila odlično delo, zaradi česar jo izjemno občudujem. Igralki Maša Derganc in Sabina Kogovšek sta fenomenalno interpretirali moje besedilo in ga naredili že zgolj s svojimi gestami, še bolj absurdnega kot je. Videti svoje delo realizirano, je vedno fantastičen občutek. Slišati odzive publike, medtem ko je delo uprizarjano na odru, pa je neprecenljivo.

Za diplomsko TV serijo Kako postati povodni mož si prejel Prešernovo nagrado. O čem govori serija?

Serija govori o premagovanju notranjih strahov in socialne anksioznosti introvertiranega gimnazijca, ki se začne učiti socialnih veščin, pod mentorstvom Povodnega moža, da bi uspel pristopiti do svoje simpatije. Gre za romantično humoristično serijo z večno aktualno tematiko, ki se odvija na domačih tleh. V njej je tudi veliko referenc na poezijo Franceta Prešerna.

Zakaj si se lotil takšne tematike?

Socialna anksioznost je z leti pogostejša in čedalje večji problem, s katerim se sooča veliko mladih in odraslih, tako moških kot žensk. Serija je zelo osebna, ker sem podobne preizkušnje in pritiske kot glavni junak, med odraščanjem doživljal tudi sam. Večina situacij znotraj serije temelji na osebnih izkušnjah. Serijo sem napisal s srcem in upanjem, da bo komu, ki v danem trenutku doživlja enako kot protagonist serije, vlila upanje in mu vsaj za nekaj časa polepšala življenje. Ko sem bil sam gimnazijec, sem si ravno tako želel, da bi me kdo tako spodbujal in potiskal v takšne situacije, kot je gimnazijca v seriji Povodni mož.

Kako to, da si za mentorja v diplomski seriji izbral ravno lik Povodnega moža?

Že kot majhen otrok sem imel rad poezijo Franceta Prešerna. Že takrat sem igral v šolski predstavi Apel in čevljar. V šoli smo morali znati na pamet celotno Zdravljico. Bila mi je zelo všeč. Primerno se mi je zdelo, da v seriji uporabim avtohton slovenski lik. Odločil sem se za lik Povodnega moža, ki sicer izvira iz slovenske folklore. V seriji pa sem se dregnil ravno ob Prešernovo interpretacijo lika, ker je osvojil eno izmed najlepših deklet, Urško. Vsi so jo želeli osvojiti, vendar nikomur drugemu ni uspelo. Povodni mož je najbolj znani slovenski zapeljivec, čeprav je izmišljen lik.

Si s pisanjem serije Kako postati povodni mož dobil navdih za osebni razvoj na področju komunikacije z dekleti?

Že pred tem sem bral knjige za samopomoč. Te so me inspirirale, da sem želel narediti humoristično serijo in napisati diplomsko nalogo s to tematiko. Prebral sem 20 knjig in pregledal ogromno materiala, preden sem se lotil pisanja. Opravil sem skoraj dve leti raziskav. Same scenarije sem pisal še dodatni dve leti. Bil je dolgotrajen proces. Za raziskavo sem večinoma bral angleške knjige. Slovenskih avtorjev nisem zasledil. Sem pa naletel na skupino, ki se je učila iz knjig ameriških avtorjev in je imela nekaj delavnic, kjer so te stvari razlagali. Tudi sami hodijo skupaj ven in pristopajo do deklet. Z njimi sem prišel v kontakt. Dvakrat sem šel z njimi ven, da bi videl, kako to počnejo v praksi. Edvard Kadič je slovenski avtor, ki je napisal knjigo na temo zapeljevanja. Te stvari je tudi učil. Eden izmed kolegov iz skupine, ki sem jih spoznal, je hodil k njemu na tečaju »life coachinga«.

Katera je tvoja najljubša slovenska nadaljevanka? Te je pritegnil predvsem scenarij?

Vsaka je na svoj način dobra in zanimiva. Nikoli nisem gledal celotnih serij. Vedno le posamezne epizode. Tako da nisem bil na tekočem s celotno zgodbo. V osnovni šoli in gimnaziji sem jih spremljal, kasneje pa nisem imel časa. Najbolj všeč mi je bila Naša mala klinika. Bila je komična, z zabavnimi vložki in prijetna za gledati. Oboževal sem tudi Vrtičkarje.

Se veliko sklicuješ na reference med pisanjem svojih tekstov?

V otroštvu sem rad pisal parodije na znane pravljice bratov Grimm in na H.C. Andersenove pravljice. Danes jih uporabljam, če pišem adaptacije, meta-igre/scenarije in specifične žanre. Največ uporabljam reference v komedijah, ker je to za dotični žanr zelo značilno. Zlasti v humorističnih serijah so zelo pogoste reference na aktualne dogodke, pop kulturo, leposlovje in podobno. Reference uporabljam, če je to pomembno za lažje razumevanje zgodbe in za strukturo le-te.

V seriji Kako postati Povodni mož si večinoma uporabljal reference Prešerna. Pogosto uporabljaš reference slovenskih avtorjev?

V seriji sem delal referenco na Prešerna zato, da je jasno, da se dogaja pri nas in se lahko mi kot narod z njo poistovetimo. V mislih sem imel, da je ideja lika, da je Povodni mož, da bi s tem pritegnil večjo branost svoje knjige. »Life coachi« pišejo knjige za samopomoč na ta način, da omenjajo znane osebe iz pop kulture. Zato sem naredil podobno. Ko sem bil mlad, sem uporabljal več slovenskih referenc. Takrat sem parodiral slovenske pravljice. Ena izmed njih je bila Martin Krpan. Še vedno, občasno, v okviru akademije, pišem adaptacije slovenskih pravljic. Od ljudskih sem nedavno priredil Deklico in pasjeglavce. Gre bolj za grozljivo pravljico, ki ni ravno primerna za otroke. Pred kratkim sem adaptiral tudi Mojco Pokrajculjo, skupaj s študentom režije, Maticem Štamcarjem.

Te bolj zanima ustvarjanje v gledališču, televiziji ali v filmskem svetu?

Trenutno me najbolj zanima filmsko in televizijsko pisanje, vendar se ne omejujem zgolj na slednje. Vsako leto napišem, poleg scenarijev za tv oddaje, tv serije in filme, tudi kakšno gledališko dramo. Pišem pa tudi pravljice, kratke zgodbe, pesmi in radijske igre. Ker se s pisanjem ukvarjam profesionalno, moram dobro poznati strukture vseh zvrsti. Te se namreč nemalokrat med sabo tudi mešajo. Dramski liki, na primer, lahko recitirajo vse od poezije do povsem neumetnostnih besedil. Ko enkrat obvladaš žanrske strukture, pa lahko te tudi kršiš.

Kot scenarist verjetno veliko bereš. Kaj si nazadnje prebral?

Veliko berem psihoanalitično strokovno literaturo. Kot scenarist moram obvladati psihologijo likov. Nazadnje sem prebral Psihoanalitično diagnostiko, dr. Nancy McWilliams. Gre za zelo obsežno knjigo. Nedavno sem se lotil tudi zbranih del Carla Junga. Veliko berem tudi tujih scenarijev, romane, kratke zgodbe in poezijo. Od poezije trenutno berem zbrana dela Tomaža Šalamuna. Večinoma pa to, kar mi koristi za pisanje. Recimo drame, tekste, študijske knjige iz scenarističnega pisanja. Vedno moram obnavljati svoje znanje.

S čim se ukvarjaš v prostem času?

Zadnje čase hodim v hribe, vozim se s kolesom, plavam. Včasih sem hodil na razne krožke, zdaj pa hodim na snemanja, kjer igram, statiram, snemam zvok in podobno. Prisoten sem tudi na snemanjih študijskih televizijskih oddaj, da vidim, kako potekajo. Rad tudi berem in gledam filme. Večino stvari, ki počnem, imajo povezavo s študijem. Občasno se družim s prijatelji, hodim na koncerte ter zanimive dogodke, ki mi dajo ideje za nove zgodbe. 'Že od gimnazije dalje sem prostovoljec, neprofitnega društva Bod' to kar si, ki otrokom s posebnimi potrebami omogoča čudovite življenjske izkušnje. V društvu že nekaj let vodim tudi delavnice dramske igre z gluhimi, naglušnimi, slepimi, slabovidnimi in motorično oviranimi otroci in pišem dramska besedila za predstave, ki jih skupaj ustvarjamo. Zadnje dve leti prostovoljno pomagam tudi na otroškem festivalu Igraj se z mano. Ob študiju pa sem nekaj časa delal tudi v hiši strahov v Ljubljani, vendar sem nehal, ko se je preselila v Kranj in se mi je nabralo preveč drugih obveznosti. Trenutno ob študiju služim denar predvsem s pisanjem.'

Imaš ambicije za delo tudi v tujini?

Definitivno se ne omejujem zgolj na slovenski prostor. Teme, o katerih pišem, so aktualne tudi drugod po svetu. Kot vsak pisec si tudi sam želim, da bi se moje delo dotaknilo oz. usedlo v srce tudi tujcem, tujkam in da bi bilo uslišano. Neopisljivo srečen sem, ko vem, da je moje delo komu polepšalo dan. Pa naj bo to pri nas ali kjerkoli na svetu.