'Povprečno ne zasluži hvale, nagrajuje se nadpovprečno!'

Za nekaj časa ste zamenjali šefa Bineta ... Kako je v šovu nastopati kot šef v primerjavi z vašo komentatorsko izkušnjo?

Nisem zamenjal Bineta, ampak sem samo vskočil in naredil eno izobraževanje. Ni primerjave med delom, ki ga opravlja Bine, in tem,kaj sem naredil jaz. Drugače pa je bilo zelo zabavno, malo bolje sem jih spoznal, pokazal nekaj stvari in to je to. V kateri koli kuhinji se hitro počutim domače, ker sem pač kuhar. Vedno uživam. Komentirati pa je tudi zabavno, saj je to nekaj povsem drugačnega. Je dogodivščina, pobeg iz vsakdana. Nikoli si nisem mislil, da me bo zaneslo v te vode.

Polži, 'zemlja', hren ... katera je bila recimo najbolj drzna jed, ki ste jo kdaj pripravili?

Najbolj drzne jedi so vedno na kulinaričnem večeru z divjo hrano – enkrat na leto, nevsakdanje sestavine, kombinacije, takrat si vedno dam duška.

Je katera jed, ki je resnično ne marate?

Ne maram mleka in navadnega jogurta.

Ljudje vas zagotovo prepoznajo na ulici. Vas pogosto ustavljajo? Kako na to gleda vaša žena?

Niti ne, se zgodi včasih, ampak me ne moti preveč. Rad na hitro poklepetam. Žena je za trenutek začudena, ker najprej razmišlja od kje poznamo tega človeka, ko pa se zave, da je to zaradi prepoznavnosti, potem uživa in me včasih tudi heca zaradi tega.

Ste uspešen moški, združujete kariero in družino ... Kako vam uspeva?

Brez razumevajoče žene seveda ne bi šlo. Ona razume, zakaj me ni veliko doma, in mi omogoči, da sem resnično brez obveznosti, ko sem doma. Takrat se 100 % posvetimo drug drugemu in se imamo radi. Ko sem v službi, pa sem 100 % tam. Mislim, da je tisto, kar nas rešuje.

Začetki so bili težki. Ovire so povsod, zato si jo moraš resnično zelo zelo želeti. V dvoje je nekako lažje, ker drug drugega bodriva oziroma se postavljava na realna tla. Pomembno je tudi, da je podjetnik po naravi človek, ki ne odlaša s težavami, ampak se jih loti takoj.

O čem ste sicer sanjali kot otrok? Ste od nekdaj želeli postati kuhar?

Bolj malo se spomnim, kaj sem si želel postati kot otrok. Je pa res, da sem kar zgodaj želel postati kuhar. Nikoli pa si nisem predstavljal, da bom tako uspešen. Kuharji takrat še niso bili slavni. Res je tudi, da izhajam iz skromne kmečke družine in naši cilji niso bili visoki. Sam si jih postavljam sproti.

Kakšni ste bili kot najstnik? Je bilo v vas kaj uporništva?

Uporništva brez razloga je bilo malo, nikoli pa nisem maral krivic, še posebno ne takrat, ko so se dogajale meni. Takrat nisem odnehal in po navadi sem dosegel kar sem želel. Tako je še zdaj. Sem pa s časoma postal bolj takten in manj eksploziven. Načeloma pa si kar hitro ugotovim, kdaj se stvari ne odvijajo v mojo smer.

Kakšno je vaše mnenje o današnji mladini?

Veliko mladih gre skozi mojo kuhinjo in zdi se mi, da bi vprašanje moralo biti, kakšno je moje mnenje o starših.
Mladi so nekateri zelo motivirani, odgovorni, zavzeti in sposobnosti hitro pridobijo. Na drugi strani pa cel kup razvajenih mulcev, ki jim starši vse omogočijo brez njihovega truda. Taki za vsako stvar pričakujejo pohvalo, tudi če je to zgolj normalno povprečno opravljanje dela. Ne zavedajo se, da povprečno ne zasluži hvale in da je povprečno normalno. Neka norma, ki se zahteva od vsakega. Nagrajevati bi morali zgolj in samo nadpovprečno.

Ste tudi oče. Bosta tudi otroka zaplula v kuharske vode?

Ne vem in niti ne želiva vplivati na to… najbolj važno je, da najdeta delo, ki ga bosta najraje opravljala. Kaj bo to, pa še ne vemo.

Če bi bilo nebo meja – kje bi živeli, kaj bi delali, koga bi vzeli s seboj?

Kaj veliko ne bi spreminjal. Če recimo ne bi bilo treba plačevati davkov, bi imel več zaposlenih in tako več časa za družino, več časa, da bi potoval, da bi videl svet ... morda bi živel v hiši, v naravi ... vse ostalo pa enako. S sabo pa bi vzel mojo družino, seveda.