„Mislil sem, da je v življenju že dovolj trpel, a na koncu je prišla še ta tragedija,“ je novinarjem v solzah zaupal Mino Favini, vodja mladinskega moštva Atalante, kjer je Piermario igral kot najstnik.
V letih, ki jih je Piermario preživel v Atalanti, so mu soigralci morali pogosto stati ob strani. Bilo je skoraj neverjetno, koliko nesreč se je zgrnilo nad njegovo družino. Mario je imel zelo težko otroštvo, saj je že kot otrok izgubil mamo in le nekaj let zatem mu je umrl oče. Imel je sicer še brata in sestro, a oba bolna. Brat, ki je bil invalid, je pred leti storil samomor. A Piermario je vedno šel naprej in pri tem mu je seveda pomagala tudi velika ljubezen do športa, predvsem nogometa. Bil je zelo dober in topel človek, ki je rad pomagal svojim prijateljem in soigralcem.
V zadnjih letih je izgledalo, kot da se je Piermariu končno nasmehnila sreča, tudi v ljubezni. Le pred nekaj dnevi se je s svojim dekletom Anno potepal po državi in srečno gledal v prihodnost ... A žal je imela tudi tokrat usoda zanj zelo grdo presenečenje.
Piermario naj ne bi imel nikakršnih predhodnih zdravstvenih težav. Redno naj bi obiskoval zdravnika, ki zagotavlja, da je bil nogometaš v dobrem fizičnem stanju.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV