Odlašanje: Zakaj vedno čakate do zadnje minute in kako to ustaviti?

Vsak izmed nas se je že srečal z občutkom, ko pogledamo na uro in obveznosti prestavljamo iz ure v uro. Dnevi minevajo in obveznosti se kopičijo. Dobro se zavedate, da za vse obveznosti v resnici ne bi potrebovali veliko časa, a vam nekaj v vas še vedno ne dovoli začeti in (tudi) uspešno dokončati.

Zakaj ljudje še vedno odlašamo, čeprav vemo, da si s tem delamo škodo? Kaj se skriva v ozadju odlašanja in - kar je ključno - kako se odlašanja uspešno znebimo enkrat za vselej?

Večna klasika odlašanja: tihe navade, ki nam vzamejo več energije, kot bi jo vzelo dejansko delo. Odlašanje ni samo nedolžna slabost, temveč je psihološka past naših možganov, ki nas prikrajša za uspeh, krha samopodobo in celo notranji mir. A v boju proti odlašanju niste sami. Namreč, študije so pokazale, da skoraj vsak moški kdaj odlaša, pa naj bo to v službi, fitnesu ali pri osebnih obveznostih. Razlika med tistimi, ki odlašajo in tistimi, ki ukrepajo, pa ni v tem, da eni ne čutijo odpora - vsi ga. Razlika je le v tem, kako se z njim spopadejo.

Naš um se je tekom zgodovine učinkovito razvil, tako da ohranja funkcije, ki so za preživetje človeka ključne. A kljub uspešnemu razvoju uma, je ta ohranil nekaj lastnosti, ki so človeku v napoto in hkrati še vedno na primitivni ravni. Ko stojite pred zahtevno nalogo, se aktivira del možganov, ki obožuje hitro povratno informacijo v obliki dopamina. To pomeni, da vam bo raje predlagal, da odprete socialna omrežja ali naročite pico, kot pa da bi se lotili npr. suhoparnega poročila. Za možgane bo kratkotrajna nagrada vedno zmagala proti odloženemu uspehu ali dolgoročni koristi, razen če ne boste vi zavestno prevzeli nadzora.

Drug, nekoliko manj opazen, a vsekakor pomemben razlog je strah. Če nas pri naših opravilih in nalogah vodi strah, bomo pogosto odlašali, ker se bojimo, da ne bomo dovolj dobri. Če se naloge sploh ne lotimo, se nam ni treba soočiti z možnostjo neuspeha. Včasih se za odlašanjem skriva celo perfekcionizem, kar se lahko kaže kot čakanje na pravi trenutek, pravi načrt ali idealne pogoje. Težava je, da tak trenutek ne pride nikoli, idealni pogoji pa še manj. In medtem ko čakamo, minejo dnevi, tedni in meseci ter se projekta morda nikoli sploh ne lotimo. V ta sklop spada tudi tretji razlog, ki pa je potencialna preobremenjenost. Če naloga deluje prevelika, vas že sama misel nanjo blokira in dobite odpor. Možgani se ustrašijo velikanske gore pred vami in raje pobegnejo v lažji svet distrakcij. Rezultat je vedno isti - obveznosti se kopičijo, tistih, ki pa so končane, pa je bolj malo ali nič.

Odlašanje ima svoje korenine tudi v naši evolucijski zgodovini. V času, ko so naši predniki živeli v plemenih in lovili za preživetje, ni bilo pomembno, da so opravili nalogo danes, če je bilo bolj smiselno počakati na ugodnejše razmere. Odlašanje je bilo včasih način preživetja. Raje so počakali na pravi trenutek za lov, kot da bi tvegali neuspeh in izgubili energijo.

Danes pa živimo v popolnoma drugačnih razmerah, a naši možgani še vedno delujejo po starem programu. Vedno iščejo kratkoročne koristi in se izogibajo dolgoročnih ciljev, pri katerih korist pride nekoliko kasneje. Zato je odlašanje pravzaprav posledica neskladja med tem, kako so bili naši možgani oblikovani, in tem, kako živimo danes.

Psihologi pogosto trdijo, da odlašanje ni težava časa, temveč težava čustev. Ko nalogo prestavite, ne bežite pred delom, ampak pred občutkom, ki ga ta naloga sproža. To je lahko dolgčas, nelagodje, tesnoba ali strah pred neuspehom. Zato odlašanje ni le problem slabe organizacije, kot bi si marsikdo mislil, ampak je problem z nezmožnostjo čustvene regulacije. V trenutku, ko preložite delo, občutite olajšanje, ki predstavlja nagrado. Ta nagrada učinkovito krepi navado odlašanja. Podobno kot kadilec, ki si prižge cigareto, da zmanjša stres, odlašamo, da bi zmanjšali neprijetna čustva.

Morda se sliši pretirano, a odlašanje ni le nedolžna navada. Dolgoročno vam odlašanje odnaša samozavest, povzroča stres in zmanjšuje občutek notranje kompetentnosti. Vsakič, ko se zjutraj zbudite in veste, da imate na seznamu nekaj, česar niste opravili že včeraj, se vaš notranji glas oglasi z obtožbami. In nič ni hujšega kot občutek, da sami sebi ne zmorete zaupati.

Odlašanja žal ne moremo izkoreniniti čez noč, a če začnete z majhnimi spremembami, boste hitro opazili veliko razliko. Za začetek si zapomnite ključnih pet pravil:

Začnite z le petimi minutami: zadajte si cilj, da boste z nalogo vztrajali samo za kratek čas. Psihološki odpor se bo zmanjšal, vi pa boste pogosto nadaljevali dlje, kot ste prvotno načrtovali.

Velike naloge razdelite na manjše: če si zadate, da morate v enem dnevu napisati celotno poročilo, se sliši ogromno. Če pa nalogo razdelite na odpri dokument, napiši naslov, dodaj uvod, postane naloga veliko bolj obvladljiva.

Odstranite moteče dejavnike iz okolja: odstranite distrakcije in telefon pustite v drugi sobi, socialna omrežja pa zaklenite z aplikacijami. S tem možganom ne boste dali priložnosti, da vas speljejo s poti.

Ne pozabite tudi na nagrade: ko opravite nalogo, si privoščite nekaj, kar vam predstavlja nagrado - bodisi trening, film ali dober obrok. Tako povežete akcijo s pozitivnim občutkom.

In kar je ključ do uspeha: ne iščite popolnosti, temveč iščite napredek.