Od črne princese Jugoslavije do brezdomke

Dolgi črni lasje in neverjetna karizma sta bila zaščitna znaka novega vala in rockovske glasbe osemdesetih let prejšnjega stoletja. V to skupino je sodila tudi Margita Stefanović - Magi, 'črna princesa', kot so jo klicali oboževalci in glasbeni kritiki. Bila je del beograjskega boemsko-umetniškega kroga, ki so mu pripadali tudi preostali člani skupine Ekatarina Velika (EKV).

Svetovna bolečina in depresija

Čeprav je na glasbeni akademiji ustvarjala klasično glasbo, njena življenjska pot niso bili pianistični koncerti, temveč rockovska glasba, ki jo je začela ustvarjati, ko je leta 1982 spoznala pevca in kitarista skupine EKV Milana Mladenovića. Kultni bend je dobršen del svoje priljubljenosti dolgoval in še danes dolguje prav Margiti, ki je pogumno premikala meje glasbe in umetnosti.

»Prepoznavni smo bili po weltschmerzu oziroma svetovni bolečini ter depresiji, ki je zajemala mlade ljudi tistega časa zaradi razmer v svetu in državi,« je o svojem odnosu s takratno tesno prijateljico Magi in preostalimi člani skupine v dokumentarnem filmu o EKV dejala Sonja Savić. Tudi Magi je ob neki priložnosti priznala, da je glasba EKV tako dobra ravno zato, ker gre pravzaprav za najbolj nestabilen del sveta, v katerem živi.

Ustvarjalna na številnih področjih

V EKV je Magi igrala in ustvarjala vse do leta 1994, ko je umrl Milan Mladenović. Hkrati je sodelovala tudi pri ustvarjanju albumov številnih drugih jugoslovanskih glasbenikov, med katerimi so denimo Karlowy Vary, Elvis J. Kurtović & His Meteors, Van Gogh in Babe.

Glasbo je ustvarjala tudi za filme, med drugim za Prvi put s ocem na jutrenje, Vera Hofmanova, Povratak Vuka Alimpića, Plavi plavi, sodelovala pa je še pri gledaliških produkcijah Klasni neprijatelj in Tri sestre. Na povabilo režiserja Gorana Markovića se je leta 1985 preizkusila tudi v vlogi igralke. Odigrala je vlogo Dragane v filmu Tajvanska kanasta.

Tragična usoda

Vse njene uspehe je leta dušila borba s hudo odvisnostjo, ki je postala še bolj intenzivna, ko ji je sredi devetdesetih let umrl oče. V boju za življenje je prodala družinsko hišo in kupila dve manjši, preostanek denarja pa je porabila za potovanje v Indijo, kjer je želela najti pot, kako povsem spremeniti način življenja.

Ker ji to (znova) ni uspelo, je naredila še nekatere usodne poteze, ki so jo spravile do dna. Prodala je vse svoje imetje in postala brezdomka. Povsem nemočna in osamljena je zadnja leta preživela v zapuščeni garaži v predmestju Beograda ter občasno v zavetišču za brezdomce. Obsojena je bila na milost mimoidočih in ostanke hrane, ki so ji jih občasno prinesli oboževalci. Povsem sama, pozabljena in zavržena je avgusta leta 2002 končala na kliniki za infekcijske bolezni v Beogradu, kjer je čez mesec dni, 18. septembra, tudi umrla.