Nelson Mandela: Dogodki, ki so ga zaznamovali!

Nelson Rolihlahla Mandela se je 18. julija 1918 rodil v majhni južnoafriški vasici Mvezo ob reki Mbashe. Sin vaškega poglavarja je odraščal kot pastir, angleško ime Nelson pa mu je dodelila učiteljica v osnovni šoli, saj je v južnoafriških šolah takrat veljala ’kolonialna’ navada, da so otroke poimenovali z angleškimi imeni. Že kot otrok je veljal za ponosnega upornika z neomajnim občutkom za pravičnost.

Po očetovi smrti ga je mati odpeljala v palačo regionalnega poglavarja, kjer se je več let šolala za svetnika kraljeve hiše. Poglavar in žena sta ga vzgajala ljubeče in pravično, izobraževal pa se je na elitni univerzi za temnopolte študente v Engcobu. Med bivanjem pri poglavarjevi družini je spoznal krščanstvo, med šolanjem pa vzljubil vrtnarjenje. Uradnega naziva univerze ni nikdar prejel, saj se je kot član študentskega sveta udeležil bojkota slabe šolske prehrane, šolski svet pa ga je suspendiral.

Prvi politični koraki

Ob povratku k svojim skrbnikom je Mandela ugotovil, da so mu izbrali bodočo nevesto. Ker se z izborom ni strinjal, je pobegnil v Johannesburg. V stik s pristnim afriškim izkoriščenjem temnopolte delovne sile pa je prišel, ko je bil zaposlen kot nočni čuvaj. Nadrejeni so izvedeli, da je Nelson ubežnik, ga odpustili, nakar se je zaposlil kot uradnik pri neki odvetniški družbi. Židovski lastnik podjetja je bil privrženec odporniškega gibanja ANC, ki si je prizadevalo za pravice temnopoltih prebivalcev. Mandela se je spoprijateljil s sodelavci, ki so ga spoznali z idejami gibanja ANC in komunizmom. Udeleževal se komunističnih shodov, kjer ga je navduševalo zlasti sožitje pripadnikov vseh ras. Vpisal se je mestno Južnoafriško univerzo in kasneje diplomiral.

Podiplomski študij je opravljal na univerzi Witwatersrand, kjer je bil edini temnopolti študent, kljub številnim rasnim preprekam pa se je spoprijateljil s številnimi Evropejci, Židi in Indijci, ki so ga nagovorili, naj se pridruži stranki Afriškega nacionalnega kongresa (ANC), kjer je Mandela pričel z bojem za pravice temnopoltih. Pripomogel je k ustanovitvi strankarskega podmladka in se leta 1944 poročil s strankarsko aktivistko Evelyn Mase.

Apartheid

Na volitvah leta 1948 so svoje kandidate lahko izbirali le belopolti državljani. Na oblast so se povzpeli belopolti nacionalisti na čelu z Danielom Francoisom Malanom in pričeli s politiko apartheida. Mandela je skupaj z ANC pričel odkriti spopad proti rasni segregaciji. Prirejali so številne stavke, bojkote in shode. Na čelo stranke se je povzpel leta 1950, ko so bili protesti proti apartheidu na vrhuncu. Čeprav je nasprotoval obstoječemu režimu, je bil odločno proti združevanju moči s komunisti. Ob nasprotovanju članov stranke je podlegel ideji in leta 1952 pričel s pripravami skupne kampanje, v kateri so se proti oblasti borili skupaj z Indijci in komunisti.

Prvi shod so priredili leta 1952, kjer je Mandela nagovoril 10.000-glavo množico, kjer so ga prvič aretirali. Ob naraščajočih nemirih so oblasti razglasile obsedeno stanje, vpeljali policijsko uro in izvajali množične aretacije pripadnikov ANC. Mandelo so aretirali skupaj z 21 ostalimi strankarskimi aktivisti in ga obsodili na devet mesecev prisilnega dela. Kazen so preložili, vendar se ni smel udeleževati shodov in istočasno govoriti z več kot eno osebo. V letih, ki so sledila, je Mandela zavzel načelo oboroženega upora, pod krinko je potoval po državi, organiziral posamezne celice ANC in ustanovil militantno organizacijo ’Umkhonto we Sizwe’ (Kopje naroda).

Aretacija

Mandelo so aretirali avgusta 1962. Obtožili so ga hujskanja k uporu, nelegalnega prehoda državne meje, sabotaže in gverile. Premestili so ga v zapor Robben Island v glavnem mestu Pretoriji, kjer je preživel 18 let. Večino časa je preživel izoliran od ostalih zapornikov, ujet med vlažne stene celice dimenzij 2,4 m x 2,1 m. Čez dan je razbijal skale in delal v kamnolomu, ponoči pa je študiral. Z nekaj zaporniki je načrtoval celo pobeg, a je podvig odpovedal, ko je ugotovil, da je eden od udeležencev tajni vladni agent, ki je želel, da Mandelo med pobegom ustrelijo pazniki.

Leta 1982 so ga premestili v zapor Pollsmoor, kjer so bile razmere boljše, dovolili so mu celo ureditev vrta na strehi zapora. Državo so medtem pretresali spopadi, ki so mejili na državljansko vojno. Svetovna javnost je predsedniku Bothi postavila ultimat, ki so ga podkrepili investitorji, svetovne banke in lobiji. Botha je Mandeli ponudil pomilostitev, v zameno za obljubo, da bo svoje politično mnenje izražal na miren način. Botha je kasneje umrl za posledicami infarkta, Mandelo pa je pomilostil predsednik de Klerk, ki je umaknil prepoved stranke ANC. Njegovo osvoboditev je spremljal ves svet in nagovoril 100.000-glavo množico na stadionu v Johannesburgu.

Predsednik Mandela

Mandela je zmagal na prvih svobodnih volitvah leta 1994 in postal prvi temnopolti južnoafriški predsednik. Vpeljal je novo ustavo in vzpodbujal ostale narode k mirnemu reševanju sporov. Po dveh mandatih se je leta 1998 drugič poročil in se leto kasneje umaknil iz političnega življenja.

Mandela je za svoja prizadevanja prejel številna priznanja. Imenovali so ga ’’oče naroda’’, leta 1993 je prejel Nobelovo nagrado za mir, prejel številna priznanja in odlikovanja za mir in častne naslove.

Nelson Mandela je zapor zapustil 11. februarja 1990, prav jutri, na 30. obletnico tega zagodovinskega dogodka pa si na KINO ob 20.00 oglejte film Mandela: Dolga pot do svobode. Zgodba biografskega filma spremlja najslavnejšega dolgoletnega zapornika Nelsona Mandelo v njegovih mladih letih, med izobraževanjem in prvimi protesti zoper politiko apartheida. Vpogled dobimo v čas prestajanja 27-letne ječe, spremljamo pa ga tudi pozneje, ko se je kot predsednik Južnoafriške republike trudil obnoviti razdvojeno državo, v kateri je še vedno strašil duh nekdanjega represivnega režima.