Nekoč NFL-ovec, danes pa ...

»Ena stvar, ki lahko pomembno vpliva na igralce, je ta, da je zelo težko ponoviti isti občutek navdušenja, ko zmaguješ pred 100 tisoč ljudmi in si za to zelo dobro plačan,« pravi Borland. »Lahko zabredemo v težave že samo s poskušanjem. Skozi leta prehajanja iz športa v normalno življenje sem se naučil pomembno lekcijo in sicer, da je običajno življenje bolj sistematično kot šport. Vrhovi niso tako visoki in doline niso tako nizke.«

»To je prilagoditev, ki jo moramo sprejeti.«

Borlandova brata Joe in John sta služila v vojski. Borland vidi podobne izzive glede upokojitve pri vojnih veteranih, kateri se tako kot nogometaši soočajo s psihičnimi poškodbami in mentalnimi problemi.

»Bilo bi nespametno primerjati vojno in šport, toda mislim, da možgani ne poznajo razlike,« pravi Borland. »S postravmatskim stresom in travmatskimi poškodbami možganov zaradi eksplozij v vojni obstaja podobnosti in popolne razlike s poškodbami možganov pri nogometaših.«

Obstajajo zelo podobne fizične poškodbe med omenjenima veščinama, hkrati pa gre za dve populaciji, ki se težko prilagajata spremembam novega življenja in ponovni vključitvi v družbo.

"Približno v 10 odstotkih časa pogrešam 3 do 5 odstotke igre," pravi Borland. "Če gledam nazaj, sem vesel, da sem igral. Nisem otožen. Gledalci pogrešajo velike tekme, jaz pogrešam tovarištvo svojih soigralcev. Včasih pogrešam življenjski slog, ki sem ga imel takrat. Del mojega srca bo vedno v nogometu, toda moj um se ne obremenjuje s tem."