Na Luno že 46 let ni stopila človeška noga

Potem ko je NASA leta 1969 uspešno prestala prvo ekspedicijo z Neilom Armstrongom in Edwinom Aldrinom, ki sta na Luni ostala 21 ur in 31 minut, so v naslednjih treh letih opravili še pet poletov z astronavti; vsak je trajal malce dlje. Vse od decembra 1972 pa človek ni več stopil na Luno in številni – sploh dvomljivci, ki ne verjamejo, da je to izkrcanja na Luno sploh prišlo – se sprašujejo, zakaj ne.

NASA se sicer trudi, da bi ponovno vzpostavili človeške polete na Luno, njihov paradni konj pa je bil v preteklih letih projekt Constellation, s katerim so nameravali na Luno poleteti leta 2020, a so ga od takrat že odpovedali. Težava se skriva v tem, da so apetiti tokrat večji kot v 70. letih prejšnjega stoletja, saj strokovnjaki stremijo k temu, da bi odprava na Luni prebila bistveno več časa, mogoče celo več mesecev. Številni si želijo na Luni postaviti bazni tabor, ki bi sčasoma služil kot izhodišče za odprave v vesolje, tudi za polet na Mars. Poleg tega želijo na Luno namestiti teleskope, s katerimi bi razrešili marsikatero skrivnost o Zemlji in Luni. Najbolj optimistični želijo lunin tabor tržiti tudi v turistične namene.

’Trajna človeška raziskava na Luni je logičen naslednji korak. A da nam to uspe, potrebujemo ogromno nove opreme, ki je nismo še niti izumili, nato pa jo moramo še testirati, preden se z njo podamo v vesolje,’ je v enem izmed intervjujev povedal nekdanji astronavt Chris Hadfield. Z njim se strinja tudi John Olson, direktor Nasine Exploration Systems Integration Office, ki je lani povedal, da gre tokrat za mnogo več kot zgolj za zastave in stopinje: ’Zdaj želimo doseči trajno človeško prisotnost v vesolju.’ Plovila, s katerimi trenutno razpolaga NASA, pa niso dovolj velika, da bi s seboj vzela vse, kar bi astronavti za dolgotrajno ekspedicijo potrebovali. ’Količina raketne energije, ki bi jo potrebovali za tak podvig, ne obstaja več. Upokojili smo jo v dobi Apolla s Saturnom V,’ je pojasnil Jeff Hanley, odgovorni direktor na projektu Constellation. NASA se je med omenjenim projektom ukvarjala z ustvarjanjem novih plovil, ki so ju poimenovali Ares I in Ares V, prav ti pa naj bi človeka vrnili na Luno. Ker bi bili večji in širši od plovil Saturn, bi lahko prenesli veliko več teže.

Veliko težavo pa seveda predstavlja tudi denar. Hanley je pojasnil, da poudarek dajejo na dve stvari: ’Želimo narediti cenejša in varnejša plovila. To dvoje pa se pri nas izključuje.’ NASA naj bi sicer na ’upokojenem’ projektu Constellation porabila več kot 30 milijard evrov, v obdobju, ko je NASA na Luno letela v okviru projekta Apollo, pa je ameriška vlada organizaciji namenjala 5 % letnega zveznega proračuna. Ta je v zadnjih letih znašal manj kot 1 %. Zakon, ki ga je lani podpisal ameriški predsednik Donald Trump, NASI namenja 17,2 milijarde evrov letnega proračuna, naslednje leto pa se bo najbrž dvignil na 17,6 milijarde evrov. Trump naj bi sicer spodbujal vrnitev na Luno, prav tako želi doseči človeški polet na Mars, a številke takih projektov so vrtoglave. NASA ocenjuje, da bi trenutna vrnitev na Luno stala 117 milijard evrov; program Apollo, ki se je izvajal v prvi seriji poletov na Luno v 70. letih prejšnjega stoletja, je stal 11,5 milijard evrov manj.

’Človeška odprava v vesolje je nekaj najdražjega, kar obstaja, zato je zelo težko najti politika, ki je temu naklonjen,’ je dejal upokojeni astronavt Walter Cunningham, ki je opozoril, da je proračun, s katerim razpolaga NASA, prenizek, da bi o skorajšnjem poletu na Mars sploh razmišljali.