Kamikaze so bili samomorilski napadalci japonske cesarske vojne, ki so bili aktivni predvsem v drugi polovici druge svetovne vojne. Kot navaja literatura, naj bi kar med 3000 in 4000 japonskih pilotov strmoglavilo svoja letala v sovražne cilje. Po nekaterih ocenah naj se domov ne bi vrnilo kar 3800 kamikaz, ladjevje jih je zadelo okoli skoraj 30 odstotkov, potopilo pa jih je menda le okoli 15 odstotkov. Nekateri viri navajajo celo, da jih je bilo uspešnih pri uničenju ciljev le okoli 10 odstotkov vseh samomorilskih napadalcev, uspelo pa jim je potopiti 45 zavezniških ladij.
Kamikaze v neposrednem prevodu pomeni bog vetra, v vojaškem smislu pa je v začetu 20. stoletja to pomenilo 'umreti za cesarja, za Japonsko'. Cilj kamikaz, posebej izurjenih pilotov bojnih letal, je bil z razstrelivom in lastnim telesom uničiti sovražne cilje. Prva akcija, ki so jo izvedli kamikaze, je bila 21. oktobra 1944, ko so Japonci v stanju obupa, ko jim je v vojni že zelo slabo kazalo in so izgubljali bitko za bitko, zbrali 24 pilotov in jih izurili za to posebno in grozljivo akcijo. 6 letal je tedaj zadelo cilj in akcijo so označili za uspešno.
Med pripadniki zavezniške mornarice so kamikaze sejali strah, saj se je sprva zdelo, da jih ne more ustaviti prav nihče. Tovrstni napadi so postajali vse bolj priljubljena japonska taktika napadanja, a so nasprotniki okrepili zaščito, okrepili protiletalsko obrambo, tako da so se japonska letala s težavo prebijala do ciljev. Veliko napadalcev je umrlo še pred dosegom cilja. V bitki za Filipine jih je bilo recimo uspešnih 26, za Okinavo pa le 14 odstotkov.
Norost ali čast?
Med obleganjem Japonske se je vodilnim to zdela najboljša taktika za uničenje nasprotnika, kasneje pa so bili kamikaze pogosto predmet političnih debat. Samomorilska taktika je bila velikokrat označena za norost, nacionalisti pa so jo označili za častno smrt za domovino. Mnenje, glede tega, ali so bili heroji ali ne, je še dandanes deljeno – ne le drugod po svetu, temveč tudi na Japonskem.
V 70. in 80. letih preteklega stoletja je bilo to pogosto označeno za nekaj sramotnega, poroča BBC, kot zločin države proti lastnim prebivalcem. A v 90. letih se je zadeva nekoliko obrnila. Leta 2007 so posneli film For Those We Love in nato še The Eternal Zero leta 2013, filma, ki prikazujeta kamikaze kot nacionalne heroje. Pozitivna propaganda sicer je vplivala na dojemanje kamikaz kot bojevnikov, ki so bili pripravljeni umreti za državo, a, kot še poroča BBC, mladi, s katerimi so govorili, ne bi bili pripravljeni umreti za Japonsko.
Prepoved vojske
Japonska ustava iz leta 1947 namreč prepoveduje klasično vojsko. Japonska tako nima državne vojske, a gre pri ustavni določbi bolj za formo kot vsebino – zato ima japonske obrambne sile. Gre v resnici le za nekoliko drugačno poimenovanje sicer mogočnih sil – od zračnih do mornarice, pehote ...
Novo interpretacijo pravnih določil je uspel predstaviti premier Shinzo Abi in dosegli so, da Japonska lahko zagotavlja kolektivno samoobrambo in dovoli silam, da posredujejo v primeru napadov in situacij, ki bi ogrozile dobrobit Japonske. V znak spoštovanja in želji, da ne bi sprožal konfliktov, je pristal na to, da se sil ne naslavlja z 'vojska', temveč 'obrambne sile'.
Njihove domače politične sile si želijo širitve japonskih obrambnih sil. Kitajska krepi svoje vojaške vrste in kaže močan interes na območju južnega kitajskega morja, medtem ko Severna Koreja že dolgo razvija svoj jedrski program. Japonska se je znašla pred težkim vprašanjem – kako upravičiti večanje svoje vojske. In našli so svoje 'opravičilo' – rabijo jih kot odgovor na akcije (in grožnje) sosedov, cilj pa je večanje kapacitet in širjenje pooblastil.
Na dnu lestvice
Raziskava, katere rezultate navajajo in so jo leta 2015 izvedli Win/Gallup, je pokazala, da bi se bilo le 11 odstotkov Japoncev pripravljenih boriti za lastno državo. Glede na to, da so generacije po vojni vzgajali na Japonskkem v pacifističnem duhu, razultat niti ni tako presenetljiv. Je pa Japonska prav na dnu med državami, kjer je odstotek takih, ki bi bili pripravljeni umreti za domovino, precej višji: v Pakistanu kar 89 %, v Indiji 75 %, Turčiji 73 %, na Kitajskem 71 %, Rusiji 59 %, ZDA 44 %, Veliki Britaniji pa 27 %.
So si kamikaze želeli smrti?
Večina kamikaz je bila starih med 17 in 24 let. Dva, ki sta ušla gotovi smrti, sta pred časom pristala na intervju za britanske medije. 94-letni Osamu Yamada iz Nagoye je dejal, da je bil tedaj, ko se je odločil, da postane kamikaze, star 21 let, samski, zato je imel pred seboj le en cilj – dati vse za Japonsko. Kot je pojasnil, je bilo tedaj zagotovo okoli 60 ali 70 odstotkov Japoncev pripravljenih umreti za domovino. Preden je prišel na vrsto, da bi izvedel napad, je bilo vojne konec. »Za tiste, ki so imeli družine, je bila odločitev verjetno težja,« je dejal. Eden takih je bil zdaj 91-letni Keiichi Kuwahara, ki je ves čas mislil le na družino. »Imel sem komaj 17. Strah me je bilo. Nisem še hotel umreti,« je povedal. »Leto prej sem izgubil očeta, mama in sestra sta skrbeli za družino. Pošiljal sem jima vse, kar sem zaslužil. Mislil sem samo na to, kaj bo, če umrem? Kako bosta preživeli? Bosta sploh imeli kaj jesti?« On je imel 'srečo', da je imelo letalo okvaro in ne bi moglo priti do cilja, zato se je predčasno vrnil domov. Uradno je zapisano, da se je pridružil prostovoljno.
Primerjava s sodobnimi teroristi
Sodobne teroriste se pogosto primerja s kamikazami, saj podobno kot kamikaze napade izvajajo z razstrelivom in lasnim telesom. Kuwahara se ne strinja, da je primerjava primena. »Gre za povsem različni stvari,« trdi. »Kamikaze smo bili le zato, ker je divjala vojna. Pri samooklicani Islamski državi so napadi nepredvidljivi.« pravi. Yamada po drugi strani poudarja še zgodovinsko plat. »Kamikaze so bile moja mladost. Zame je bila to nedolžna stvar. Nekaj čistega. A zdaj se o tem govori, kot da smo bili prisiljeni.« Povedal je bil, da je bil po vojni dezorientiran, rabil je čas, da se je privadil običajnega življenja. »Izgubil sem samega sebe, kot bi mojo dušo iztrgali za nekaj časa. Kot kamikaze sem bil pripravljen umreti. Ko sem izvedel, da so nas premagali, se mi je zdelo, kot da bi mi kdo spodnesel tla pod nogami.« Moral je zaživeti običajno življenje. Glede dejstva, da mladi niso dobro poučeni o kamikazah in da niso pripravljeni umreti za Japonsko, pravi, da je to dobro. »Očitno smo se uspeli premakniti iz boleče zgodovine.«
