Randy Juan Muller je zaradi pandemije koronavirusa dva meseca in pol preživel na indijskem letališču Mumbai International Airport, po 74 dneh življenja na terminalu v slogu Toma Hanksa iz filma Terminal, pa mu je predsednik ganske nogometne zveze vendarle omogočil pot domov.

Za 23-letnega Mullerja je bilo bombajsko letališče, kjer je čakal na svoj let za rodno Gano, a je bil ta zaradi pandemije koronavirusa odpovedan, začasni dom od 21. aprila pa vse do 3. junija. V Indijo je sicer prispel preteklo leto, potem ko je dobil šestmesečno delovno vizo in si je kruh služil z igranjem nogometa (igral je za ekipi ORPC Kechery).

Ko mu je viza potekla, se je želel vrniti v domovino, a je Indija ravno tedaj zaprla meje in Muller je obtičal na letališču. Ker je imel v žepu le nekaj več kot 1.000 rupij (12 evrov), si ni mogel poiskati nastanitve v mestu, zato je bil primoran ostati na letališču, kjer so mu pomagali nekateri letališki delavci in potniki. "Navdihnil me je lik Toma Hanksa v filmu Terminal," je pojasnil Ganec. "Vstajal sem zgodaj, se stuširal in se sprehodil po letališkem vrtu. Zavarovalnica mi je dala nekaj hrane in denarja, ki pa sem ga hitro porabil, saj je na letališču vse zelo drago. Vsak dan sem imel isto rutino. Hvala vsem, ki so mi pomagali," je pojasnil glavni akter zgodbe, ki ga je iz nastale situacije ob pomoči vlade indijske zvezne države Maharaštra in ganske ambasade rešila ganska nogometna zveza.

Muller je opisal svoj prvi dan na letališču. "Zbudil me je policist in me prosil, da zapustim letališče. Nisem se mogel vrniti v Keralo (kjer je v mestu Thrissur igral nogomet, op. p.), saj so bili treningi zaradi koronavirusa prekinjeni, prav tako nisem mogel iti v hotel, ker nisem imel denarja. 'Tu bom umrl', sem si mislil.'" Poiskal si je kotiček, kjer ga policija ni opazila, a takrat ni niti slutil, da bo letališče postalo njegov dom za več kot dva meseca. V tem času je s policisti postal na 'ti'. Na telefonu so skupaj gledali filme, si pripovedovali zgodbe, govorili o politiki, športu in veri. "Dali so mi celo svoj mobilni telefon, ko se je moj pokvaril," je dobroto in prijaznost letališkega osebja opisal Muller, ki je dejal, da je družina mislila, da je umrl, potem ko se jim ni mogel javiti skoraj 20 dni.