Matija, danes si podjetnik, voditelj, mentor in predavatelj, odraščal pa si v Velenju v 90. letih. Kako se spominjaš Velenja?

Jaz imam zelo rad Velenje. Ko sem bil majhen, se mi je zdelo, da premalo gledamo čez planke. Nočem biti kritičen, a govorilo se je samo o tem, kaj se vrti na televiziji in kaj se je komu zgodilo na treningu nogometa. Zanimivo okolje je, skupnost tam zares drži skupaj, Velenje vidim kot kraj, ki ima eno najmočnejših mladinskih struktur, taborniki, mladinski center, glasbeni in umetniški festivali, pevski zbor, vsega je na pretek. Ves čas se je družilo in to je odlično. Ogromno solidarnosti, a po drugi strani nobene ambicioznosti. Pogosto je neko prepričanje, da obstajata le dve podjetji, kjer se lahko zaposliš, kot so se tvoji starši, in da nam gre gospodarsko čisto dobro, nismo sicer bogati, a definitivno ne revni, mesto je varno in relativno čisto, ambicije pa niso dobro sprejete. Kot včasih zapiše Miha Mazzini, da ambicija ni dobro sprejeta. Jaz sem svoje prve podjetniške krožke z Ustvarjalnikom začel v Velenju, a sta bili nato prav velenjska šola in velenjski podjetniški inkubator prvi ustanovi, ki sta nam zaprli vrata, češ da kdo mislim, da sem in da oni bodo to delali sami. Saj jih razumem, bil sem mlad in pametoval sem, kako bi lahko delali boljše. Treba je iti ven, da se dokažeš. Je pa zagotovo velik preskok, ko iz Velenja prideš v Ameriko v Silicon Valley in te tam čaka pospeševalnik, ki ti nudi kontakte in pomoč, ambicije pa so povsod zelo visoke. Za podjetništvo je bilo treba iti v svet. Ni življenja brez Velenja, to še vedno pravim, tam sem dobil samozavest, delavski kraj je, ki ti to privzgoji, saj se moraš postaviti zase, sploh jaz, ki sem bil malo poseben otrok. Rodil sem se s srčno napako, starši so mi prepovedovali šport, zaradi tega manjka pa so me vozili drugam, v galerije, muzeje, brali smo skupaj. In bil sem nek ’geek’. Joj, kako so mene tepli! Vsi so me maltretirali, a vem, da mi je prav to dalo trdo kožo, zato sem tudi bolj uspešen. Da ne bo pomote, ne trdim tega, da je prav, da se ustrahovanje v šoli dopušča, a hkrati verjamem, da te več naučita ulica in prijatelji kot šolske klopi in učitelji.

Slišal sem, da si prav v Velenju naredil tudi prve poslovne korake, ko si izvedel za Guinnessov rekord v metanju jajc in ga poskušal podreti. Kaj se je zgodilo takrat?

Bil sem v neki skupini posebnežev, vedno smo delali neke čudne stvari. Od tega, da sem predlagal, da se naučimo trikov s kartami in čaranja, do tega, da je padla ideja, da bi podrli Guinnessov rekord v metanju jajc na daljavo. Ker smo potrebovali jajca, sem dvignil telefon, poklical podjetje, ki se je ukvarjalo s prodajo jajc in povedal, da potrebujemo paleto jajc za nek eksperiment. In direktorica je bila tako navdušena, da se je sama usedla v avto in dostavila to paleto. In takrat sem bil navdušen, češ če lahko jaz to dosežem prek telefona, pri svojih 16. letih, lahko naredim še marsikaj. Takrat sem zaznal to veščino podjetnosti in ko dobiš mentaliteto, da lahko nekaj dosežeš, je prav to tisto, kar te na dolgi rok naredi ambicioznega in uspešnega. Te stvari moraš izkusiti na lastni koži. Ko se je prvič pojavila spletna prodaja, je bilo meni to zelo zabavno. Preprosto jim napišeš mail, da si neko veliko podjetje, da razmišljaš, da bi uvažal njihove izdelke in prosiš, če ti pošljejo nekaj vzorcev. In ker si mlad in neumen, pomisliš tudi na pirotehniko. Seveda sem v mail napisal, da nas zanimajo samo največje, najbolj udarne rakete, ki jih lahko dobiš. In sem dobil 400-kilogramski vzorec z dvestometrskim premerom eksplozije. Naj si bralci sami predstavljajo, kaj se je nato zgodilo. Ampak tukaj moram poudariti pomen permisivne vzgoje … S tem, da naj otrok vse poskusi sam, se moram strinjati. Če takrat ne bi bil tako nor, da bi delal takšne stvari, zdaj ne bi imel moralnega čuta, ki ga imam. Je pa res, da mora biti ob tebi nekdo, da ti ta moralni kompas vzgoji, da po napaki reflektiraš in je ne ponoviš.

Je sploh možno odgovoriti na vprašanje, v kakšne projekte si trenutno vpet? Vem, da jih ni malo.

Štartaj Slovenija je trenutno na prvem mestu in mi tudi vzame veliko časa, potem seveda Ustvarjalnik, ki je ravnokar ustanovil fundacijo za ustvarjalne mlade in smo v postopku izbire desetih kandidatov, ki jim bomo podelili štipendijo, s katero bodo razvijali svojo podjetniško pot. Mentoriram in individualno svetujem podjetniškim ekipam. Z Ustvarjalnikom smo se lotili digitalizacije naše učne vsebine celotnega predmeta podjetništva in ga bomo kot produkt naredili za zasebne šole v angleško govorečem svetu. Poleg tega pa še študij. Nikoli nisem hodil v šolo, zato imam to srečo, da so me sprejeli direktno na magisterij na londonski univerzi Central Saint Martins, kjer študiram na programu Applied Imagination. Poleg tega nekajkrat na leto kot predavatelj odpotujem v Kolorado, kjer gostujem na univerzi Watson, upam pa tudi, da še letos izide moja knjiga o podjetništvu. Sem pa vesel, da se bom po novem ukvarjal tudi s sinhronizacijo risank. Tega se veselim, to bo za zabavo. Zagotovo sem pa še kaj pozabil.

Koliko prej te morajo prijatelji torej poklicati za kavo?

Če sem iskren, ne bodo dobili mene, ampak Tjašo, ki v naši pisarni skrbi za urnik celotne ekipe. Mislim, da bi šlo čez tri tedne. OK, imam pet prijateljev, ki se jim bom vedno javil na telefon, ampak tudi ti prijatelji so vsi v podjetnih vodah in takšne urnike razumejo.

Kako ti uspe ob takšnem urniku usklajevati študij v tujini?

Tukaj se moram spet zahvaliti predvsem naši pisarni, ki res vrhunsko skrbi za urnik. Saj v osnovi vse poteka dobro, kadar zavestno splaniraš vsak dan in so stvari, s katerimi ne odlašaš, ker si tega ne smeš privoščiti. Zelo me jezi, ko zamujajo letala, kar se zadnje čase zelo pogosto dogaja, sicer pa v Londonu zares uživam. Všeč mi je, ker me nihče ne pozna, nihče ni užaljen, če mu povem, da nisem dosegljiv, zato mi London mogoče predstavlja neko varno cono, kamor se vračam. Študij tako ali tako delam iz veselja in tam imam končno malo več prostega časa. Tam imam rutino, ki si je drugače ne morem privoščiti. Raziskujem različne dele Londona, zjutraj grem na sprehod, zvečer se vedno najde kak koncert, družim se s sošolci, ki sploh ne vedo, v kolikšni meri sem vpet v svet podjetništva. London je drag, če bi tam stalno živel in tudi domačini znajo biti zelo zadrgnjeni, za menjavo okolja pa je odličen.

Torej poznaš prosti čas?

Ja, seveda! Zelo veliko berem, 50 knjig sem letos zagotovo prebral, rad spremljam tudi podkaste. Priznam, da ne spremljam veliko televizije, branje je pa kul. Ampak tukaj moram spet omeniti podjetništvo. Verjamem, da se je vsak podjetnik lotil posla, ker bi rad nekaj delal vse življenje, ne zaradi denarja. Tako si zgradiš poslovni model, da ti nekdo plačuje za nekaj, kar bi sicer delal zastonj. In to se je zgodilo tudi meni s predajanjem znanja in predavanji. To je aktivnost, ki te bo vedno napolnila z energijo.

Pogosto poslušamo, da mladim manjka poguma. Pa ne samo v podjetništvu. Kako ti misliš, da bi morali motivirati mlade, ki nimajo poguma ali pa ne verjamejo vase?

Težava je v tem, da ima večina v glavi, da nečesa ne zmore, do česar prihaja zaradi nepoznavanja širše slike. Recimo: pride otrok in reče, da si želi biti profesionalni surfer. Torej pomeni, da bi rad vse življenje surfal in od tega tudi živel. Ker pa živimo v svetu instantnih in nepoglobljenih informacij, se izgubi to, da imaš lahko tudi surfersko trgovino, narediš surferski kamp, organiziraš izlete in še 30 drugih stvari. In mladi morajo dojeti, da morajo sami najti tako pot, prvi korak pa je, da se v stvar poglobijo in jo raziščejo. Sicer si bombardiran z informacijami, ki ti kažejo samo vrh piramide. Tukaj je težava tudi v šolskem sistemu, ki ni šel v korak s časom. Jaz mladim govorim, da imajo večje možnosti za uspeh, če bodo delali nekaj norega in drugačnega, kot pa da končajo šolo, dobijo diplomo in nato nekoga prosijo, da jih zaposli. Poznam take konkretne primere, npr. punca, ki je pustila faks, ker si je želela šivati Pokemon kostume. Začela jih je prodajati na spletni trgovini, kjer je doživela povprečen uspeh, nič kaj pretresljivega, dokler ni izšla aplikacija, zaradi katere so kar naenkrat vsi lovili Pokemone. In naenkrat ni bilo 300 ljudi, ki si je želelo te kostume, ampak 30.000. Zdaj jo vabijo na vse možne konvencije po celotnem svetu. Kaj hočem povedati? Dandanes je nekonvencionalna pot zagotovo varnejša, če si se ji pripravljen maksimalno posvetiti in narediti preskok v to pot, kar pa terja, da greš proti vsem avtoritetam v svojem življenju. Šola vedno uči, da delaš stvari po korakih in jih ne preskakuješ. In to verjameš. Šola ti da urnik, šola določi, kdaj se boš učil, ti nimaš te širine, da bi sam določil, kaj je pomembnejše, čemu boš dal prednost. In bodimo iskreni, šola je vse lažja, standard pada in naenkrat se zgodi, da stvari delaš po šabloni in ne s svojo glavo. Tudi starši ves čas poudarjajo, da je otrokova edina obveznost šola. Starši se ne ukvarjajo z otroki, ker imajo daljše delovne urnike, kot so bili nekoč, in mu je lažje v roke dati tablico in ga zamotiti na tak način, šola pa prav tako noče vzgajati, ker jim je tako lažje in zaradi prevelikega sistema tega niti ne zmorejo. In ko se to vse skupaj sestavi, se v bistvu do 26. leta sploh ne rabiš pretegniti. In potem ni čudno, da nimaš samozavesti, saj se sploh ne poznaš, ne veš, česa si res želiš. Sprva moraš videti nekoga, ki mu je uspelo in šele nato si želiš doseči enako. Potem ti mora nekdo vcepiti samozavest, ki ti manjka in poskusiti sam in zagotovo ti ne bo uspelo v prvo.

Mogoče boš moral poskusiti petnajst stvari, pri iskanju pa ne smeš obupati. Pa naj bo tvoja strast kar koli. Ampak nekaj mora biti. In ko to stvar najdeš, boš o njej vedel vse, in da jo boš lahko delal naprej, se boš priučil podjetništva, obdal se boš s pravimi ljudmi in postal boš iznajdljiv. To je moment vzgoje, ki pogosto manjka. Zato obstaja Ustvarjalnik, ki je dopolnitev šolskega sistema in mlade uči, kako iz hobija ustvariti vir prihodka. Zato obstaja tudi Štartaj Slovenija. Da zgodbe, ki jih gledaš, vidiš od znotraj. Da vidiš, da se te stvari niso zgodile zato, ker bi se nekdo rodil s podjetniško žilico, ampak je bil povsem običajen človek, potem pa ga je nekaj tako premamilo, da je bil pripravljen to poskusiti. In to so primeri dobre prakse, zato sem vesel, da gredo te zgodbe v javnost in da jih ljudje zaznajo in so posledično pripravljeni poskusiti tudi sami. Noro je videti, koliko ljudi se je posla lotilo zaradi tega projekta. Mirno lahko rečemo, da je vsaj 200 podjetij v Sloveniji nastalo zaradi nas. In ja, mogoče še niso pripravljeni za ta projekt, a dobili so tisto potrebno iskrico v očeh. In ja, 150 od teh podjetij bo najbrž propadlo, 50 pa jih bo zaposlilo ljudi, bo plačevalo davke in bo naredilo to državo takšno, v kateri ne bo nihče omejen s svojimi okoliščinami, ker si zna priložnosti ustvariti sam. In menim, da je to vizija za Slovenijo. Ker je naša država ekstremno lepa in varna, klima je super, ravno prav smo majhni, odlično smo pozicionirani. Vse imamo. Razen zavedanja, da s tem, kar imamo, prihaja tudi odgovornost, da tega ne zapravimo. In to bomo lahko dosegli samo takrat, ko ne bomo čakali, da nam država nekaj da, ampak bomo naredili nekaj zase. Ker ko narediš nekaj zase, je to dobro tudi za skupnost.