Besede vdove Miša Kovača po pogrebu, ki parajo srce. Ljubezen, ki presega smrt

Mišo Kovač je bil pokopan v družinski grobnici ob sinu Ediju, ki je umrl leta 1992. Med žalujočimi sta bili tudi njegova hči Ivana in žena Lidija, ki mu je več desetletij stala ob strani.

Prav Lidija je bila ena najpomembnejših oseb v njegovem življenju. Njuna ljubezenska zgodba je trajala skoraj tri desetletja, pevcu pa je v številnih težkih trenutkih predstavljala največjo oporo.

Posebej čustven trenutek se je zgodil po pogrebu, ko se je Lidija odpravljala nazaj proti Podstrani, kjer je živela z možem. Njene prijateljice so ji ob slovesu dejale, da bo morala zdaj pogosteje prihajati v Zagreb.

Njen odgovor jih je ganil. Kot poroča hrvaški Jutarnji list, je Lidija preprosto odvrnila: "Mišo je tukaj, z menoj." Ob tem je pokazala na svoje srce.

Mišo in Lidija sta se spoznala leta 1998 na njegovem koncertu v zagrebškem klubu The Best. Štiri leta pozneje sta se poročila in skupaj preživela več kot dve desetletji.

Pevec je o svoji ženi večkrat govoril z izjemno toplino. Njun odnos je opisoval kot nekaj posebnega, saj naj bi imela po njegovih besedah eno samo dušo.

"Obstajajo ljubezenski pari, ki imajo dve duši. Lidija in jaz pa imava eno," je nekoč povedal Mišo.

Mišo je v lanskem intervjuju poudaril, da mu je Lidija pomagala prebroditi številne zdravstvene in osebne težave. Njegove besede so bile izjemno iskrene.

Povedal je, da je bila popolnoma predana njunemu odnosu in da bi brez nje najverjetneje umrl v bolnišnici. Ob tem je poudaril, da je po številnih družinskih izgubah prav v njej našel osebo, na katero se je lahko vedno zanesel.

Tudi v drugih intervjujih je večkrat poudarjal, da mu je Lidija vrnila voljo do življenja. Bila je ob njem, mu vlivala moč in mu pomagala najti razloge za nasmeh tudi v težkih dneh.

Smrt partnerja ali partnerice je ena najtežjih življenjskih preizkušenj. Ko umre človek, s katerim si delil večino življenja, ne izgubiš samo ljubljene osebe, temveč tudi del vsakdana, skupne navade, občutek varnosti in načrte, ki sta jih ustvarjala skupaj. Nenadoma ni več človeka, ki bi ga zjutraj pozdravil, mu povedal, kako je minil dan, ali z njim delil povsem običajne trenutke. Prav odsotnost teh majhnih, vsakodnevnih stvari je lahko za žalujočega še posebej boleča.

Ameriško psihološko združenje (APA) poudarja, da je žalovanje zelo individualen proces. Nekateri po izgubi občutijo predvsem žalost, drugi jezo, krivdo, nemoč ali celo olajšanje, zlasti če je bila ljubljena oseba pred smrtjo dolgo bolna. Pogosti so tudi utrujenost, težave s spanjem in občutek otopelosti. Ni univerzalnega načina žalovanja, prav tako ne obstaja časovni rok, v katerem bi moral človek izgubo preboleti. Žalost lahko pride v valovih: nekega dne se zdi, da je nekoliko lažje, že naslednji pa lahko povsem običajen spomin znova prebudi močna čustva.

Po izgubi življenjskega sopotnika se mnogi znajdejo tudi pred povsem praktičnimi izzivi. Morda so morali prej skupaj skrbeti za gospodinjstvo, finance, opravke ali druge obveznosti, zdaj pa je vse to na ramenih ene osebe. Ameriški Nacionalni inštitut za staranje (National Institute on Aging) zato svetuje, naj žalujoči sprejme pomoč družinskih članov in prijateljev, zlasti pri vsakodnevnih opravilih, ki se lahko v prvih mesecih zdijo nepremagljiva.

Pomaga lahko tudi ohranjanje osnovne rutine, redni obroki, dovolj počitka, sprehodi in druženje z ljudmi, ob katerih se posameznik počuti varno. Pomembno je, da se človek ne sili v družbo ali dejavnosti, na katere še ni pripravljen, vendar se tudi ne zapre popolnoma pred svetom. Po priporočilih britanske organizacije Cruse Bereavement Support je lahko zelo koristno, če se žalujoči o pokojnem pogovarja, obuja skupne spomine in poišče ljudi, ki ga znajo poslušati, ne da bi mu vsiljevali nasvete.

Pogosta zmota je, da mora človek po smrti partnerja nekega dne preprosto pozabiti in začeti znova. Toda cilj žalovanja ni izbrisati spominov ali se odpovedati ljubezni, ki je obstajala. Nasprotno, mnogim pomaga prav ohranjanje vezi s pokojnim skozi fotografije, glasbo, skupne običaje ali pripovedovanje zgodb. Nekateri ob posebnih datumih prižgejo svečo, obiščejo priljubljen kraj ali nadaljujejo dejavnost, ki sta jo nekoč počela skupaj.

To ne pomeni, da človek zanika izgubo, temveč da se postopoma uči živeti z njo. Strokovnjaki APA poudarjajo, da lahko spominjanje lepih trenutkov pomaga ohranjati pomen odnosa, hkrati pa človeku omogoča, da si sčasoma ustvari tudi nove življenjske izkušnje.

Če pa žalost tudi po daljšem obdobju ostaja tako močna, da posameznik ne zmore opravljati vsakodnevnih obveznosti, se popolnoma umakne iz življenja ali izgublja občutek smisla, je smiselno poiskati strokovno pomoč. Dolgotrajno žalovanje lahko pri nekaterih preraste v motnjo dolgotrajnega žalovanja, pri kateri je podpora psihologa ali drugega strokovnjaka še posebej pomembna.

Viri: Jutarnji list, In Magazin, Dnevnik.hr, American Psychological Association (APA), National Institute on Aging, Cruse Bereavement Support, NHS