Bismarck je bil po izobrazbi pravnik, leta 1851 pa postal poslanec v pruskem deželnem zboru. Osem let kasneje je bil poslanec v Petrogradu, tri leta za tem še v Parizu in nato še istega leta postal pruski kancler.
Bismarck je bil odločen, da bo nemška območja združil v eno samo državo, katere jedro bi predstavljala Prusija. S podporo Avstrije je napadel Dansko, razširil prusko ozemlje in priključil Schleswig in Holstein. Njegov apetiti po širjenju nemškega cesarstva ga je vodil od reorganizacije in modernizacije pruskih oboroženih sil. Dve leti kasneje, leta 1866 je napadel nekdanjo zaveznico Avstrijo, priključil Prusiji še severne nemške državice ter ustanovil Severnonemško konfederacijo. Nato je izzval francosko-prusko vojno, zmagal, in si priboril še južne državice – te so se leta 1871 priključile nemškemu cesarstvu. 18. januarja 1871 so v Versaillesu razglasili Nemčijo za cesarstvo, pruski kralj Wilhelm I. (Viljem I.) pa je postal prvi cesar. Bismarck je bil kancler nove Nemčije.
Eden njegovih največjih ciljev je bila Katoliška cerkev, ki je imela po njegovem prevelik vpliv predvsem na jugu, in zapletel se je v t.i. Kulturkampf. Boril se je tudi proti širjenju socializma, deloma tudi z uvedbo javnega sistema obveznega zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Kot je nekoč izjavil, so 'borci v vojski', ki služijo državi, upravičeni do pokojnin in da je tudi zaposlene treba dojemati kot borce dela, upravičene do državne pokojnine. Prepovedal je delovanje socialnih demokratov.
Leta 1890 je odstopil, ker se ni strinjal z novim cesarjem Viljemom II. Upokojil se je na svojem posestvu blizu Hamburga in tam umrl 30. julija 1989.
Pol stoletja po njegovi smrti so po Ottu von Bismarcku poimenovali bojno ladjo nemške mornarice, in sicer prvo od dveh ladij tipa Bismarck, sicer največjih bojnih ladij, kar jih je kadarkoli zgradila Nemčija in eni izmed večjih v Evropi. Ladja je bila splovljena 14. februarja 1939.
Krstila jo Dorothee von Löwenfeld, vnukinja nemškega kanclerja Otta von Bismarcka, po komer je bila ladja poimenovana. Množico je nagovoril tudi Adolf Hitler. Poveljeval ji je kapitan Ernst Lendemann, posadka pa je štela 103 častnike in 1.962 mornarjev. Uporabili so jo le v eni vojaški operaciji, operaciji Rheinübung. Bismarck bi se moral prebiti do Atlantika in napadati zavezniške konvoje, ki so pluli med Severno Ameriko in Veliko Britanijo.
Bismarck je plula sicer skupaj z ladjo Tirpitz. Prišlo je do bitke pri Danskem prelivu, kjer je Bismarck potopil največjo angleško bojno ladjo HMS Hood in poškodoval še eno angleško bojno ladjo, HMS Prince of Wales. Bismarck je poškodovan nadaljeval proti Severnemu Atlantiku. 27. maja 1941 je Bismarck potonil, po tem kos o ga napadli s torpednimi bombniki. W. Churchill je med drugim ladjo opisal kot "Strašno ladjo in mojstrovino pomorske konstrukcije.“ Preživelo je le 115 od približno 2.200 članov posadke. Razbitino je odkril Robert Ballard, leta 1989. Po potopitvi Bismarcka je Hitler ukazal premestiti v norveške vode drugo ladjo tipa Bismarck, Tirpitz, kjer bi napadala arktične konvoje. Zavezniki so jo že od samega začetka poizkušali potopiti ali pa vsaj trajno onesposobiti. Uspelo jim je 12. novembra 1944, do tedaj pa je bila tarča konstantnih napadov – letalskih, podmorniških, pa tudi sabotažnih akcij.
KOMENTARJI (12)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV