Kakšne so razmere na bojišču?

"Soseska, kjer sem prodala svojo uro je kraj, kamor sama ne bi upala. Tudi sredi dneva ne," priznava Polona. "Šlo je za nekakšen geto, v katerem je bilo polno sumljivih tipov. K sreči sem imela spremljevalca po imenu Saša, ki ga je priporočila poslušalka Tamara. Saša je domačin in uspela nama je lepa kupčija, za katero verjamem, da mi bo prinesla odločilno prednost v Misiji nemogoče. Če zmagam, bom uro lahko pogrešala, no, zdaj si moram zrihtat povezavo do Budimpešte. Ko bo enkrat tam, bom skoraj na cilju."

Dramatično je bilo tudi na drugem koncu Evrope. Sašo se je odločil, da bo iz Valencie proti Barceloni štopal.

"Celo popoldne sem stal ob cesti z dvignjenim palcem," je povedal. "Zgodilo pa se ni nič. Nimam pojma, zakaj ni ustavil nihče. Prepričan sem, da ne zgledam kot množični morilec. Prijazno sem se smehljal, kimal, a vse je bilo zaman. Zato sem se zvečer slabe volje in brez načrta odpravil na ulice Valencie. Ko je že kazalo, da bom v Misiji nemogoče potegnil krajši konec, so se zadeve spremenile. V nekem baru sem spoznal veselo druščino oblikovalcev in novinarjev, s katero smo prebili nekaj veselih uric. Prisluhnili so moji zgodbi in se odločili, da mi pomagajo. Skupaj so zbrali denar za karto za vlak proti Barceloni. Sledil je dremež na železniški postaji in ob pol petih zjutraj se je začela moja pot v katalonsko prestolnico. Tam me je z zajtrkom in načrtom, kako najhitreje domov, pričakal naš poslušalec Simon. Za zdaj lahko rečem le to, da imam v rokavu asa, ki bo presenetil čisto vse, meni pa bo prinesel zmago. Računajte name."

Svoje mnenje pa lahko izrazite tudi na naši Facebook strani!