Je bila res najlepše orožje Kremlja?

Življenje Regine Zbarskaje je tragična zgodba »ruske Sofie Loren,« so prepričani poznavalci. Zato ne čudi, da je svoje mesto dobila tudi na filmskih platnih. O njej so namreč posneli serijo Rdeča kraljica (Krasnaja Koroleva), ki je bila ustvarjena pred skoraj štirimi leti in se po produkciji, scenariju, režiji in igri brez težav kosa z (ali celo presega) zahodno konkurenco. Zgodba je razdeljena na 12 epizod, v katerih lahko sledite življenju glavne junakinje vse od rojstva in mladosti v revni družini na ruskem podeželju, pa do agonije v psihiatrični bolnišnici, v kateri je preživela večino svojih zadnjih let življenja.

Je kot najstnica umorila očeta?

O Regini Zbarskaji obstaja veliko skrivnosti in nejasnosti. Vse, dokler se leta 1953 ni vpisala na eno izmed moskovskih univerz, o njej ni znanega praktično nič. Po nekaterih trditvah naj bi bila hči v alkohol zaljubljenega ruskega vojnega veterana ter matere čistilke, rodila pa naj bi se 27. septembra leta 1935. Nekateri viri navajajo, da naj bi prihajala iz kraja Vologdo, ki se nahaja 400 kilometrov severovzhodno od Moskve. Tam naj bi dokončala srednjo šolo, nato pa za zmeraj zapustila domači kraj in se preselila v rusko prestolnico. A še pred tem naj bi po navedbah nekaterih virov pri 18 letih umorila lastnega očeta, medtem ko je, kot že kdo ve kolikokrat poprej, zlorabljal mater. Ta naj bi v strahu za hčerino prihodnost prevzela krivdo nase in 11 let preživela za zapahi.

Po drugih navedbah naj bi bila njena starša cirkuška akrobata iz Leningrada, ki naj bi umrla med izvajanjem vratolomne točke. Katera izmed teh dveh zgodb (če sploh katera) je resnična, ni bilo nikoli povsem znano. Prav tako ne vemo natančno, kako je bilo Regini v resnici ime. Domneva se, da naj bi bila rojena kot Zoja Kolesnikova, a se je pozneje preimenovala v Regino, saj naj bi verjela, da jo bo sicer vse življenje spremljala nesreča, tako kot njeno družino. Kdaj točno je do spremembe prišlo, ni povsem znano, a ko je prišla v Moskvo, se je na fakulteto vsekakor vpisala pod imenom Regina Kolesnikova in to je tudi njen prvi uradni biografski zapis.

Ker je bila odlična učenka, se je brez težav vpisala na moskovsko filmsko akademijo VGIK, na oddelek za produkcijo. Glede na dokumentarni film z naslovom Telo državnega pomena – resnična zgodba Rdeče kraljice, ki so ga o njenem življenju posneli leta 2016, naj bi si dejansko želela postati igralka, vendar ni bila uspešna na nobeni izmed avdicij, na katere je šla. Kot študentka VGIK-a se je v post-stalinistični Moskvi gibala v krogih takratne moskovske intelektualne smetane, ki pa je zaradi njenega izvora in revščine ni takoj sprejela v svojo sredo. Prva jo je opazila takrat izjemno ugledna umetnica, slikarka in modna oblikovalka Vera Aralova Ipolitovna, ki je tudi sama živela precej nekonvencionalno življenje. Poročila se je z Lloydom Pattersonom, temnopoltim igralcem in radijskim napovedovalcem za angleški jezik na moskovskem državnem radiu ter imela z njim tri otroke.

Lepota in izobraženost sta ji odprli vrata v zahodni svet

Ipolitovna je Regino vpeljala v svet modne industije. Z njeno pomočjo je mlada študentka vstopila v zvezno hišo mode na Koznetskem mostu, v samem srcu Moskve. To je bilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je tedanji predsednik Nikita Hruščov liberaliziral Sovjetsko zvezo in želel državo Zahodu predstaviti v pozitivni luči. Čeprav strogo nadzorovano, je bilo potrošništvo v velikih mestih že sprejemljivo, zato so bili moda, mladost in lepota dobri vizumi za preboj preko meja države, v zahodni svet. Regina se je kmalu začela pospešeno učiti tujih jezikov. Zahvaljujoč prijateljevanju s starejšo rusko gospo, ki je bila potomka plemiškega rodu, je do popolnosti obvladala francoščino in angleščino. Gospa jo je učila tudi bontona ter jo seznanila z zahodno klasično glasbo. Istočasno jo je Ipolitovna učila odrskega nastopanja. 

Leta 1959 je Nikita Hruščov končno dal zeleno luč za predstavitve ruske modne scene na tednu mode v Parizu. To je bila priložnost, da sovjetski umetniki pokažejo dosežke v tekstilni in modni industriji do takrat povsem zaprte države, ki se je v tistem času začela odpirati Zahodu in postajati dojemljiva za njihove (predvsem modne) vplive. Po naprednih vesoljskih programih, v katerih so na začetku povsem presegli Američane, je bila to še ena izjemno pomembna bitka za zunanjo  podobo Sovjetske zveze. Oblikovalka Vera Ipolitivna je skrbno pripravila celotno modno kolekcijo, vrhunec modnega dogajanja pa naj bi bilo krzno ter škornji s patentirano zadrgo. Regina naj bi bila osrednja manekenka, ki naj bi na modno pisto prinesla to ekskluzivno kombinacijo. Ženski čevlji s patentom so resnično izum ruske oblikovalke, a zgodba je krenila v povsem drugo smer ...

Najprej so se ženskim čevljem uprli nadležni partijski funkcionarji, ki niso želeli niti slišati, da bi Rusinje šle v svet s tako »čudno obutvijo«, prav tako je bil predmet sestankovanja komisije tudi izbira Regine v četverico manekenk, ki bi potovale v francosko prestolnico. Toda oblikovalka Ipolitovna je svoj nastop v Parizu pogojevala tako s prvim kot z drugim. Prvi par škorjev za teden mode je sicer oblikoval kostumograf v Bolšoj teatru in to tako, da je prekrojil navadne delavske škornje - vse na račun Vere Ipolitovne. Ko se je Rdeča kraljica sprehodila po modni pisti v zmagovalni kombinaciji, so že naslednji dan vsi največji francoski časopisi na svojih naslovnicah objavili fotografijo Regine v dolgem krznenem plašču iz polarnih lisic, z belo kučno na glavi in bordo rdečimi škornji z visoko peto na nogah. Francija je ponorela za novo manekenko in novim modnim dodatkom.

Sreča v poslu, nesreča v ljubezni

Ponudbe za odkup izuma – škornjem s patentnim zapiranjem na notranji strani noge – so začele prihajati z vseh strani in oblikovalci čevljev so Ipolitovno vsi po vrsti prosili za sodelovanje. Toda togi ruski politiki so to idejo gladko zavrnili. Dejali so, da se mora sovjetski izum vrniti domov. Regina se je v Moskvo vrnila kot velika zvezda. Bila je vešča aristokratskega vedenja, dobro izobražena in sposobna komunicirati v dveh tujih jezikih. Bila je nekoliko mistična in odtujena, zato je v Parizu navdušila tudi slavnega italijanskega režiserja Federica Fellinija, pa tudi legendarnega modnega oblikovalca Pierra Cardina ter celo takratne velike filmske in glasbene zveze, kot sta Yves Montando in Gilberto Becauda, katerih hit Nathalie je nastal kakšno leto po modni reviji in govori o ljubezni do čednega ruskega dekleta.

Skratka, Regina je postala najbolj dragocena promotorka Sovjetske zveze v tujini in najuspešnejša diplomatka. Tujci so jo označevali celo za najsmrtonosnejše orožje Kremlja. A če je na profesionalnem področju naravnost blestela, je v zasebnem življenju nikoli ni spremljala sreča. Po trditvah nekaterih virov naj bi bila Regina, glede na to, da je praktično neprestano potovala v tujino, popoln material za vohunko KGB-ja. S tem ne bi bilo nič narobe, če se ne bi zaljubila v Valodjo, čednega modrookega vnuka stare plemiške prijateljice, ki pa je bil prav tako šolan za posebno enoto vohunov KGB in se ni smel zapletati z dekleti, ki so delala na istem področju. Poleg tega je njegovo delo večinoma vključevalo dolgotrajno bivanje v tujini, kamor ni smel vzeti nobene spremljevalke.

Mlada zaljubljenca sta se ob njegovem prihodu v domovino vendarle zapletle v romantično razmerje in Regina je kmalu izvedela, da je noseča. Le nekaj dni pozneje je Valodja za nedoločen čas odpotoval na novo misijo, zato se je novopečena nosečnica odločila splaviti in se vrniti na delo ter poskušati pozabiti modrookega ljubimca. A potrebovala je več let, da je ponovno spoznala nekoga, ki je pritegnil njeno pozornost. To je bil takrat najbolj šarmanten gospod na moskovski družabni sceni Lev Zbarski, ki je lomil ženska srca s svojo izobrazbo ter ugledom vrhunskega slikarja in grafičnega oblikovalca, v njegovem ateljeju pa so se skoraj vsak večer zbirali umetniki in intelektualci najrazličnejših profilov.

Prisilili naj bi jo v prijateljevanje z britanskim veleposlanikom

Zbarski je dolgo poskušal osvojiti Regino in ko mu je končno uspelo, ga je ona hitro prisilila, da se poroči z njo. Med urejanjem dokumentov je ugotovil, da je v resnici že poročen z dekletom iz mladosti, s katerim ima sina iz časa, v katerem je bil še nepoznan umetnik. Ko je to zaupal Regini, sta se za nekaj časa prenehala videvati, nato pa je on vendarle popustil, se ločil od prve soproge in se poročil z njo. A njuna sreča ni trajala prav dolgo. Lev je postal tarča tajnih služb. Njegovo razuzdano življenje in nekaj tisoč ameriških dolarjev, ki so jih našli v njegovem žepu, sta bila dovolj tehtna razloga, da ga strpajo v zapor. Obljubili so mu, da bodo njegove grehe spregledali zgolj pod enim pogojem - če Regino prisili, da se pod krinko zbliža z britanskim veleposlanikom.

Ker je želela rešiti zakon in svojega soproga, je bila Regina primorana sprejeti njihovo zahtevo, a da bi lažje prenašala druženja s starim in dolgočasnim veleposlanikom, se je že takrat začela na veliko opijati in jemati uspavalne tablete. Na koncu se je v obupu odločila uporabiti še zadnjega asa, ki ji je preostal v rokavu, zato je na pomoč poklicala svojo ljubezen iz mladosti – Valodjo. Z enim klicem je bilo vse rešeno. Tajne službe so pustile zakonca Zbarski pri miru, a to ni prineslo idile v njuno življenje. Ko je Regina nekaj mesecev pozneje Levu zaupala, da je noseča, on za to sploh ni želel slišati. Trdil je, da otrok ni njegov in da je najbrž zanosila z britanskim veleposlanikom ali katerim izmed vohunskih oboževalcev, ki ji jih ni primankovalo.

Liter rdečega vina in tri škatle pomirjeval

Tako je bil pred njo še en splav, ki pa so ga spremljali številni zapleti. To je bil še en razlog več, da se je še bolj začela vdajati alkoholu in uspavalnim tabletam. Lev jo je že dolgo varal in kmalu vložil zahtevek za ločitev. Takrat je poskušala tudi prvič storiti samomor; prerezala si je žile na rokah in zaradi tega pristala v psihiatrični bolnišnici, kjer je ostala naslednjih nekaj mesecev. Voljo od življenja ji je začasno vrnil Valodja, ki pa je kmalu za dve leti zaradi službe ponovno moral oditi iz njenega življenja. Regina se nikoli več ni vrnila na delo. Njeni notranji demoni so postajali vse hujši in vse močnejši, zato je bilo njeno življenje v naslednjih letih sestavljeno iz vse številčnejših in vse daljših bivanj v psihiatrični bolnišnici. Kmalu si je poskušala še enkrat vzeti življenje.

Ko so jo končno zopet izpustili iz bolnišnice v domačo oskrbo, se je Regina odločila skrajšati svoje muke. Skupaj s steklenico rdečega vina je popila tri škatle pomirjeval. Domnevno naj bi k temu pripomoglo tudi ponovno snidenje z Zbarskim, ki se je medtem ponovno poročil z igralko Ljudmilo Maksakovo in imel z njo tudi otroka. Regino so 15. novembra leta 1987našli mrtvo v njenem stanovanju. Na njenem pogrebu ni bilo nikogar izmed njenih prijateljev ali sorodnikov. Danes se tako ne ve niti, kje točno se nahaja njen grob. Znano je, da so jo kremirali; nekateri verjamejo, da je pokopana v rodnem kraju, medtem ko drugi menijo, da je za njene posmrtne ostanke poskrbela KGB.