Izpoved žene borca IS: »Bila sem spolna sužnja!«

»Vsaka deklica sanja, da se bo nekoč poročila. Sanja belo obleko, fantazira o poročni noči,« je pred dnevi ameriški novinarki s tresočim glasom zaupala Hanan. »Sama sem bila prikrajšana za te občutke.« Šeriatska policija naj bi jo namreč prisilila v poroko z borcem IS v zameno za očetovo svobodo. Prav zaradi te neopisljive izkušnje so njene velike, temno rjave oči polne solza. Čeprav so edino, kar je videti izpod njenega nikaba, se da iz njih razbrati marsikaj: osramočenost, ponižanost, bolečino. Črna tkanina in tančica tega ne moreta prikriti.

Ko so skrajneži samooklicane Islamske države zavzeli njihovo mesto, so po besedah Hanan povsem naključno pridržali vsakogar, za katerega so sumili, da bi se jim lahko kdaj postavil po robu. Njen edini brat je v spopadih s pripadniki IS izgubil življenje in oče je v spomin nanj shranil njegovo puško AK-47. »Ko so skrajneži vdrli v našo vas, jim je nekdo povedal, da ima moj oče doma orožje, zato so ga nemudoma pridržali,« se spominja Hanan.

»Ostale smo samo ženske: jaz, moji dve sestri in mama. Čeprav smo vedele, da brez spremstva moškega, ki ga šeriatsko pravo določa kot varuha, ne smemo zapuščati doma, sva se z mamo vseeno odpravili do policije, kjer so zadrževali očeta,« s solzami v očeh zgodbo obuja Hanan in doda, da je šeriatska policija znana po tem, da neusmiljeno patruljira po ulicah, deli neutemeljene kazni in odvzema prostost posameznikom, ki jih obtoži nespoštovanja njihove interpretacije šeriatskega ali islamskega prava. »Policisti so naju večkrat ustavili in naju spraševali, kje je moški, ki bi naju moral spremljati. Pojasnili sva jim, da imava samo očeta in da ga greva obiskat na policijsko postajo, kjer je pridržan. Na najino veliko presenečenje nihče ni delal večjih težav.«

»Morala sem privoliti«

Hanan in njena mama sta prišli do policijske postaje in mama se je odpravila v pisarno, prosit za očetovo izpustitev. »Čez nekaj časa se je vrnila, povsem prebledela. Stopila je do mene in mi dejala, da bodo očeta izpustili, če se bom poročila z enim izmed borcev IS, ki je tudi vodja šeriatske policije. Njegovo ime naj bi bilo Abu Mohamed al-Iraqi. Očetovo življenje za mojo roko, torej. Oče je bil vse, kar smo imele; morala sem privoliti.« Ime Abu Mohamed al-Iraqi je bilo izmišljeno. Hanan nikoli ni izvedela, s kom se je v resnici poročila. Spominja se ga kot visokoraslega suhljatega grobljana temne polti. Pravi, da nikoli ne bo mogla pozabiti njegovih močno poraščenih ramen in dolge brade.

Spal je s pištolo ob glavi

Hanan pravi, da jo je mož po poroki zaprl v stanovanje in ji odrekel vsakršne pravice. Ni smela v trgovino ali na obisk, prav tako nihče ni smel priti k njej. Uporabljala je lahko samo njegov telefon in še to samo v času njegove prisotnosti. Poklicala je lahko le starše, ki jim je morala povedati točno to, kar ji je naročil. Postala je izolirana, osamljena. Razen običajnih vljudnostnih pozdravov zakonca en z drugim nista spregovorila niti besede. Postala je njegova zapornica, služabnica in spolna sužnja.

Hanan se spominja, da je bil Abu Mohamed ves čas paranoičen. »Nikoli se ni počutil varno. Spal je s pištolo ob glavi. Če je kdo potrkal na vrata, ga je dobesedno vrglo iz postelje. Vstal je, si zakril obraz, vzel pištolo in panično stopil do vrat. Nikomur ni zaupal,« se spominja mlada Sirka in dodaja, da je bil njen soprog človek velikih nasprotij. Čeprav je bil namreč zadolžen za vsiljevanje šeriatskega prava med ljudmi, ki med drugim prepoveduje tudi kajenje, je imel sam doma za cel kamion cigaret, katerih dim je ob večerih veselo puhal v zrak. Včasih je izginil za več dni, njo pa pustil zaklenjeno v stanovanju – brez hrane, brez pijače.

Mesec dni po prisiljeni poroki, je bil Abu Mohamed ubit v enem izmed spopadov. Člani IS so Hanan poslali domov, k staršem. »Počutila sem se kot otrok, ki ga, potem ko se je izgubil, vrnejo v mamino naročje. A nekaj v meni je bilo izgubljeno, nekaj, kar nikoli ne bom mogla dobiti nazaj,« pravi potiho. »Mama je ob povratku samo s solzami lahko pokazala svoje občutke. Isto tudi oče. Vedel je, da sem se žrtvovala zanj.«

Grožnja z novo poroko

A Hanan je čutila, da ni varna, niti svobodna. Imela je prav. Le nekaj dni po vrnitvi domov je dobila sporočilo, da jo želi videti emir Islamske države. »Dejala sem, da ne morem od doma, da se ne morem srečati z nikomer. Zato je emir k meni poslal dve ženski. Nobena izmed njiju ni bila iz Sirije,« pravi 26-letna Sirka. Ena naj bi bila po naglasu sodeč iz Tunizije, druga je po besedah Hanan govorila nek tuji jezik, ki ga ni razumela. Pravi, da je povsem mogoče, da je bila Evropejka.

Ženski naj bi bili izredno avtoritativni, odrezavi in nerazumevajoči. Videti naj bi bilo, da nimata pomislekov glede vloge, ki jo igrata. Srečanje je trajalo vsega 10 minut. »Želeli sta, da se poročim z drugim borcem Islamske države. Rekli sta, da ne morem biti brez moža.« Za Hana je bilo to preveč. Z družino je takoj pobegnila iz Rake, a ker je imela občutek, da jo v Siriji lahko pripadniki IS hitro najdejo, se je odločila, da zapusti rodno državo. Po poti, ki je zaradi varnostnih razlogov ne želi razkriti, ji je uspelo pobegniti k sorodnikom v Turčijo.

»Ne vem, koliko suženj je imel moj mož. Ne vem niti, koliko žensk s povsem enako zgodbo, kot je moja, je še ostalo tam, v rokah skrajnežev,« na vprašanje o širini IS odgovori Hanan. »Ti ljudje si vzamejo vse, kar želijo. Po mili volji se poročajo in ločujejo, posiljujejo in ponižujejo.« Ena izmed sirskih aktivističnih skupin naj bi v zadnjih mesecih dokumentirala na stotine primerov deklet, ki so prisiljena v poroko z borci IS. Kar tretjina med njimi naj bi bila mlajših od 18 let. Ta situacija naj bi po besedah Hanan povsem prestrašila deklica, zato si po dopolnjenem 13. letu, ko naj bi bile dovolj stare za poroko, ne upajo več stopiti iz hiše. Bale naj bi se, da bodo postale teroristične neveste, sužnje, nagrade za moške, ki se borijo na strani samooklicane IS.

Hanan pravi, da je ta strahotna izkušnja razrezala njeno dušo in jo povsem oropala dostojanstva. »Še zdaj ne morem dojeti, kaj sem doživela, skozi kaj sem morala iti. Povsem sem uničena.« Čeprav že nekaj mesecev živi v Turčiji, je 26-letnica še vedno tako prestrašena, da še ni zapustila hiše svojih sorodnikov, odkar je pred tremi tedni našla zatočišče pri njih. »Oprostite, ampak ko se spomnim ...« nato ji glas zamolkne. Potrebuje nekaj trenutkov, da se ponovno zbere in umiri. Rahlo si dvigne tančico in si obriše solze.