Velik udarec za Gorana Ivaniševića: sodišče stopilo na stran bivše

Sodni spor se je začel pred približno tremi leti in pol, ko je Goran Ivanišević vložil zasebno tožbo proti svoji nekdanji ženi Tatjani Dragović. Trdil je, da ji je v času njunega zakona in po njem posodil večje vsote denarja, ki naj bi jih bila dolžna vrniti.

Po njegovih navedbah naj denar ne bi predstavljal skupnega premoženja zakoncev, temveč njegovo osebno zasluženo premoženje iz športne kariere. Zato je zahteval vračilo več kot 2,47 milijona evrov.

Vendar pa je sodišče po pregledu dokazov ugotovilo, da Ivanišević ni uspel dokazati obstoja posojilnega razmerja. Ključni problem je bil, da ni bilo predloženih dokazov o sklenjeni posojilni pogodbi niti dokazov, da sta se strani dogovorili o vračilu denarja ali o roku vračila.

Tako je sodišče v sodbi odločilo, da nekdanja manekenka Ivaniševiću ne dolguje nobenega denarja, čeprav je ta od nje zahteval vračilo več kot 2,47 milijona evrov. Poleg tega bo moral Ivanišević Tatjani povrniti tudi stroške pravdnega postopka v višini 173.937 evrov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Med postopkom je sodišče podrobno preučilo izpovedi obeh nekdanjih zakoncev, bančne izpiske ter njuno medsebojno komunikacijo. Posebna pozornost je bila namenjena dvigom denarja z računov, do katerih je imela dostop Tatjana Dragović.

Sodnica je v obrazložitvi poudarila, da dejstvo, da je Dragovićeva dvigovala sredstva s skupnega računa v Monaku in z Ivaniševićevega računa pri Zagrebački banki, samo po sebi še ne dokazuje, da je šlo za posojilo.

Po mnenju sodišča je bilo bistveno vprašanje, ali obstaja dokaz, da je bil denar izročen pod pogojem vračila in z vnaprej določenim rokom. Takšnih dokazov v postopku ni bilo.

Pomemben element pri odločitvi sodišča je bil tudi sam Ivaniševićev izpovedni zapis. Med postopkom je pojasnil, da je Tatjani dovoljeval uporabo denarja za potrebe njunih otrok, vendar je hkrati trdil, da je po razvezi del sredstev porabila tudi za svoje osebne potrebe.

Sodišče je posebej izpostavilo dejstvo, da je Ivanišević dolga leta spremljal omenjene transakcije, ne da bi nanje kakor koli reagiral ali zahteval vračilo sredstev.

Pri tem se je sodnica oprla tudi na določbe hrvaškega Zakona o obligacijskih razmerjih, po katerih oseba, ki zavestno izvede plačilo oziroma omogoči prenos sredstev, čeprav ve, da tega ni dolžna storiti, pozneje praviloma nima pravice zahtevati vračila.

Dodatno težavo za tožnika je predstavljalo dejstvo, da v postopku ni bilo izdelano ustrezno finančno izvedensko mnenje. Sodišče je pojasnilo, da brez strokovne analize ni moglo samostojno ocenjevati obsežne finančne dokumentacije.

Ker je dokazno breme nosil Ivanišević kot tožnik, bi moral sam zagotoviti zadostne dokaze o obstoju dolga in njegovi višini. Ker tega ni storil, je sodišče ugotovilo, da ni dokazal niti pravne podlage niti natančne višine svojega zahtevka.

Čeprav je Tatjana na prvi stopnji dosegla pomembno sodno zmago, postopek še ni dokončno zaključen. Sodba namreč še ni pravnomočna, kar pomeni, da obstaja možnost pritožbe.