Ima samo še eno željo

Peter Prevc je sezono končal kot drugi najboljši skakalec sveta v svetovnem pokalu. Končno drugo mesto si je priboril z zmago prav na zadnji tekmi pod Poncami, ko je še tretjič v karieri stopil na najvišjo stopničko zmagovalnega odra. Zdravljica v Zgornjesavski dolini ni donela le enkrat, temveč kar dvakrat, saj je mladi šampion nasledil Primoža Peterko in Roberta Kranjca ter kot tretji Slovenec osvojil mali kristalni globus za najboljšega letalca sezone.

Skupno je to sezono kar 11-krat stal na stopničkah na posamičnih tekmah svetovnega pokala, trikrat na najvišji. Blestel je tudi na zimskih olimpijskih igrah v Sočiju, kjer je osvojil srebro in bron. Prvič v karieri je nastopil tudi na svetovnem prvenstvu v poletih v Harrachovu, kjer prav tako ni ostal praznih rok in se ovenčal z bronasto kolajno.

Se vam je bilo po tako uspešni sezoni težko zbrati še za zadnje dejanje pod Poncami? Je lažje, ker gre za domačo tekmo v Planici, ali bi vam bilo zaradi vseh vzporednih obveznosti lažje, če bi se sezona končala kje v tujini?

Jaz mislim, da se je lažje zbrati, ker imaš le podporo domačih navijačev. Pa tudi več stvari imaš, ki ti preusmerjajo pozornost in ne razmišljaš le striktno o skokih, temveč tudi, kdaj bo kdo prišel po vstopnico za Planico, kje mu jo bom pustil, v kateri šotor moram iti po tekmi pozdravit ... (smeh) A nato je na tekmi treba preusmeriti iz družabnega na tekmovalno miselnost. Je pa še ena prednost: doma lahko že po tekmi pozdravim sponzorje, če bi bil finale v tujini, pa bi me po koncu tekme še naslednji dan čakale tovrstne obveznosti.

Povejte, kaj so številke 35, 24, 15, 7 in 2? In ne, ne gre za zmagovito loto-kombinacijo. Kako doživljate konstantni napredek iz sezone v sezono?

Moje končne uvrstitve v svetovnem pokalu? (smeh) Moram reči, da je za zdaj vse zelo lepo, ko se nekako postopoma bližam vrhu. Ni nobenih velikih nihanj, iz sezono v sezono, iz leta v leto se dvigujem in to mi je zelo všeč. Mislim, da so za to zaslužni moji trenerji vse od 15. leta, da so me leto predajali eden drugemu naprej, sodelovali med seboj, da ni bilo nikoli prevelikega preskoka.

Letos blizu? Kot vzameš. Letos sem zamudil mesec dni. Drugače pa je zagotovo moja tiha želja, da bi nekoč osvojil svetovni pokal. Ampak počasi, korak za korakom. Če pogledam na to, koliko so stari moji tekmeci, vsaj večina, sem lahko zelo zadovoljen (smeh). Noriaki Kasai je imel, denimo, v Harrachovu 20. obletnico svetovnih prvenstev, jaz pa sem nastopil na svojem prvem svetovnem prvenstvu v smučarskih poletih. Drugače pa je lepo, da greš postopoma proti vrhu in potem bolj, ko si pri vrhu, bolj trdo moraš delati, da tam tudi ostaneš. Če ga hočeš prevzeti, pa te zagotovo čaka še več dela.

Kje pa so vaše rezerve za novo sezono? Morda tudi v tem, da vas takole proti koncu malo pobira, pa ne mislim v rezultatskem smislu, ampak v dejstvu, kot ste sami dejali, da ste pred zadnjima dvema tednoma sezone izgubili centimeter in pol obsega stegenske mišice. Ali je to pač davek nenehnih potovanj, tekmovanj, naporov, stresa med sezono?

Menim, da to enostavno pride zraven, ker je to zelo težko vzdrževati celo sezono. Gre za vzdržljivostno moč, ki ti da maso in obseg. Za eksplozivnost pa je mišica povsem drugačne strukture in to je tisto, za kar si prizadevamo, da nam čez sezono ostane. Svežino imam in s tem sem zadovoljen. Jaz v tem ne vidim nobene šibke točke, da bi mi bilo zaradi tega težko ali bi me zato pobiralo. Glede kondicije tudi nimam težav. Poleti moraš garati, da potem zdržiš zimo. In takšni so moji načrti tudi za naprej.

Kaj pa bo vam najbolj ostalo v spominu iz pravkar končane sezone. Tako dobre stvari kot slabe oziroma tiste, iz katerih se bosta največ naučili za naslednje sezone? Prva zmaga? Olimpijska kolajna? Morda odličje s SP v poletih? Prva zmaga pred domačimi navijali v Planici?

Zagotovo je bilo zmagati v Planici nekaj najlepšega v mojem življenju. Ampak, saj veste, kakšni smo ljudje: slabe stvari si najbolj zapomnimo, sploh o drugih (smeh). Ne, ampak je pa res, da si jaz veliko raje zapomnim slabe stvari, ki so motivacija za naprej in se iz njih učim, da se jim v prihodnosti skušam izogniti. Glede dobrih pa ne vem, če se bom kdaj res usedel in razmišljal o tem, kaj vse sem že dosegel. Skakati ne začneš zaradi trofej, ampak zaradi užitka. In če hočeš v tem uživati, moraš vedno trdo delati in biti usmerjen naprej. Kar se je zgodilo, se je zgodilo. Ko pa si enkrat star 50 let, če to doživiš, pa lahko otrokom, vnukom razlagaš, kako je bilo. Takrat je čas, da pokažeš kolajne. Med kariero pa jih skušaš unovčiti in tudi dobre rezultate vzeti kot motivacijo za trening. Če se preveč nekako usedeš na te dosežke, pa lahko zaspiš, medtem ko zasmrčiš, pa te konkurenca prehiti.

Skoki so trenutno vaše življenje, tisto, kar vas najbolj osrečuje. Kaj pa vas še veseli poleg skokov, s čim si krajšate čas med sezono?

V bistvu lahko rečem, da sem med tekmami zelo len človek. Trening oddelam maksimalno, vse drugo pa nekje na 40 odstotkov. Vedno grem malo na računalnik in prebiram, kaj je novega. Ko pridem domov, veliko berem in si s tem polnim energijo. Nabiram še drugo znanje in poskušam vsaj malo slediti še kakšnemu drugemu področju. Ker če mu bom zdaj sledil, ga bom mogoče nekoč v prihodnosti kaj lažje ujel. Lani oktobra sem v Kranju vpisal izredni študij ekonomije, ker mi je bilo zelo všeč, da sem pred sezono malo preklopil in s treningov glavo odklopil na drugo stvar. Ekonomija me res zanima. A ko se je enkrat sezona začela, ni bilo več časa, da bi se zares posvetil študiju. Za to bo čas zdaj, po koncu sezone.

Koliko oddiha pa si boste sploh privoščil letos?

Vsi imamo kolektivni dopust štiri tedne, nato pa se začne garanje na kranjskem stadionu, na tartanu. Kakšen teden bom najbrž malo težje hodil, potem pa se telo spet navadi na napore. Moja želja je, da ni poškodb. Če nimaš poškodb, lahko normalno treniraš.

Ste že kaj razmišljali o naslednji sezoni; na sporedu bo svetovno prvenstvo v Falunu, tri tekme na letalnicah, letos pa ste med drugim osvojili mali kristalni globus za najboljšega letalca sezone?

Ne, nisem še. Ampak moja filozofija je napredek. In če mi bo to uspelo, bo vizija izpolnjena.