Od kokaina in kriminala do zaporniškega pekla: pretresljiva izpoved nekdanje hrvaške manekenke

Matea Hohnjec se je že v najstniških letih spopadala z osebnimi stiskami. Kot je razkrila na srečanju mladih na Hrvaškem, so jo vrstniki zaradi odvečnih kilogramov zasmehovali, sama pa se je pozneje borila z anoreksijo in bulimijo. Sledili so kajenje, druženje s starejšimi in vse tesnejši stik z drogami.

Med petnajstim in osemnajstim letom je skupaj z materjo iskala pomoč v različnih ustanovah in skupnostih. Živela je v Poreču, Medžimurju in Zagrebu, vendar ji takrat ni uspelo trajno prekiniti škodljivih vzorcev.

Po poročanju hrvaškega portala Dnevnik.hr je po polnoletnosti v Zagrebu zašla v družbo kriminalcev, podjetnikov in manekenk, ki jo je dojemala kot del mestne elite. Za bliščem, denarjem in navideznim uspehom pa se je skrival način življenja, ki jo je postopoma potegnil vse globlje.

Hohnjecova je v svojem pričevanju opisala obdobje, v katerem so droge in kriminal postali del njenega vsakdana. Po njenih besedah je uživala velike količine kokaina, ki ji je dajal lažen občutek samozavesti in popolnosti. Vendar je takšno življenje prinašalo vse hujše posledice.

Prijateljica jo je povabila na praznovanje na Dunaju, povezano s sinom takratnega libijskega predsednika. Tam naj bi bila priča prostituciji, spolnemu nasilju in poniževanju žensk. Pozneje je odpotovala še v Libijo, kjer je želela uspeti v kriminalnem okolju.

Njena zgodba se je nadaljevala s sodelovanjem pri ponarejanju denarja s pomočjo italijanskega goljufa. Nekaj časa je živela tudi v Dubaju, kjer je po lastnih navedbah delovala v okviru mednarodne kriminalne združbe.

V nekem obdobju je v Zagrebu celo streljala s pištolo v zrak. Takšna dejanja kažejo, kako daleč je zašla od življenja, ki si ga je nekoč predstavljala zase.

Po vrnitvi v Zagreb se je poročila s partnerjem, s katerim je delila odvisnost in kriminalni način življenja. Prelomni dogodek se je zgodil oktobra 2012, ko je na praznovanju njenega rojstnega dne zaradi prevelikega odmerka droge umrla prijateljica.

Dogodek je imel hude posledice. Hohnjecova in njen takratni mož sta bila kazensko obravnavana, pozneje pa obsojena na zaporno kazen. V tem obdobju se je končal tudi njun zakon.

O dogodkih in obdobju pred odhodom v zapor je Hohnjecova spregovorila tudi v dokumentarnem filmu Treći život Hrvaške radiotelevizije. V njem je opisala svojo preteklost, prestajanje kazni in težave, s katerimi se je morala soočiti po vrnitvi na prostost.

Pred začetkom prestajanja kazni je odšla v Međugorje, kjer se je posvetila molitvi in duhovnemu iskanju. Nato se je vrnila na Hrvaško in začela prestajati kazen v zaporu Remetinec.

Po njenem pričevanju so bili zaporniški dnevi zaznamovani z nasiljem, drogami in težkimi razmerami. Pozneje so jo premestili v zaporniško bolnišnico, kjer se je zdravila tudi zaradi odvisnosti.

Pomembno vlogo pri njenem duhovnem preobratu je imela sestra, ki ji je prinesla molitvenik, posvečen sveti Riti. Hohnjecova je začela moliti in pozneje poudarila, da je zapor postal obdobje, v katerem se je prvič resneje soočila s svojimi odločitvami in njihovimi posledicami.

Po lastnih besedah je iz zapora odšla na petnajsti četrtek od začetka molitve. Pri poglabljanju vere ji je pomagal tudi duhovnik Ilija Grgić, s čigar pomočjo je pozneje uredila postopek za razglasitev ničnosti zakona v Cerkvi.

Njena pot do drugačnega življenja ni bila preprosta. Po prvem izhodu iz zapora se je znova vrnila k alkoholu in nočnim zabavam. Težko se je vključevala v vsakdanje življenje, ob tem pa so jo spremljali občutki odtujenosti in neuspeha.

Pozneje je zaradi novega kaznivega dejanja ponovno končala v zaporu. Med pandemijo je osem mesecev preživela v zaporu v Pulju, nato pa so jo premestili v ženski zapor v Požegi.

V pričevanju, ki ga je povzel hrvaški verski portal Bitno.net, je opisala tudi nevarno izkušnjo v Požegi, kjer naj bi se komaj izognila poskusu spolnega nasilja. To obdobje je bilo zanjo še eno soočenje s posledicami preteklih odločitev.

Po prestani kazni se je za dve leti umaknila v Međugorje. Tam je najprej namenila čas molitvi, pozneje pa tudi delu in postopnemu urejanju svojega življenja.

Pomemben preobrat je sledil po nenadni smrti njenega očeta. Približno leto dni po njegovi smrti se je odločila, da bo začela javno govoriti o svojem življenju, napakah in spremembah, ki jih je doživela.

Na srečanju Hrvaškega nadzemlja v Splitu, s katerim se je oktobra 2026 začela sedemnajsta sezona teh srečanj, je svoje izkušnje predstavila občinstvu. Organizatorji so njeno pričevanje naslovili Iz podzemlja izbavljen, kar bi lahko prevedli kot Rešena iz podzemlja.

Danes živi v Međimurju in v Ludbregu vodi zeliščno lekarno. Kot poudarja v svojem pričevanju, že šest let vztraja pri zakramentalnem življenju, redno obiskuje mašo in se posveča veri.

Viri: Dnevnik.hr, 24sata, Bitno.net