Srbski novinarji so se v seriji prispevkov lotili raziskovanja, kaj se je dogajalo na otoku groze, kakor so poimenovali Goli otok. Tam se je končalo življenje številnih političnih zapornikov, domnevnih nasprotnikov tedanjega Titovega režima. Ravlić je v približno eno uro dolgem intervjuju zaupal, kaj vse se je dogajalo, kakšne muke so morali zaporniki trpeti. Med intervjujem na kamnitem otoku v Jadranu je 90-letnik menda nenadoma otrpnil, pogledal v nebo, globoko vdahnil in nato s sklonjeno glavo pri miru stal kakšno minuto. Bil je poklon – poklon prijateljem, ki so tam izgubili bitko za življenje. »Poklonil sem se svojim prijateljem, moji kolegom, ki so pustili življenje na teh kamnih, pod katerimi se še vedno nahajajo,« je razložil novinarju. Kot je dejal, so se številni kar sami pognali v morje, utonili, ko so skušali zbežati, tiste, ki so umrli v zaporu, pa so pokopali na otoku in čeznje naložili kamenje. Grobov niso označevali, spomenikov ni.
Pred časom je isti novinar govoril tudi z domnevno prvim političnim ujetnikom, ki je stopil na Goli otok, 85-letnim Radovanom Hrastom. Tja je prvič prišel, ko je štel komaj 17 pomladi, leta 1949 in je bil eden izmed 750 ljudi, ki so tja prispeli kot prva skupina političnih nasprotnikov, Ob prihodu so jih sprejeli policisti in pazniki z verigami in palicami. Kasneje so morali zapornike pretepati kar obsojenci. Sam je na otoku pristal, ker je kot študent pomorske šole nasprotoval Titovemu režimu: želel si je študirati v Angliji pa ni smel tja, poleg tega se mu je zdelo nepravično, zakaj se lahko oficirji mastijo v menzah, študentje pa niso imeli česa jesti. In to je bilo dovolj, da je pristal na kamnitem otoku.
Kot je zaupal, so zaporniki na dan prejeli vedro vode in kos kruha, trdo garali, sadili rastline ter jim z lastnimi telesi delali senco, da jih ne bi sonce ožgalo in bi lahko zrasle. Posledice so bile hude opekline kože. Da bi preživeli, so starejši obsojenci pretepali in kaznovali nove prišleke, izdajali so drug drugega.
Goli otok je bil sicer skrivno taborišče Josipa Broza Tita, kamor so pošiljali domnevne nasprotnike Titovega režima. Številni drugače misleči so tam umrli, cena za napačno izrečeno besedo, šalo na račun režima ali kaj podobnega, je bila glava. Za nekdaj največjo skrivnost Titove Jugoslavije naj bi tedaj vedele le štiri osebe v SFRJ (poleg Tita še Edvard Kardelj, Aleksandar Leka Ranković in Milovan Đilas), Goli otok pa je danes pravzaprav mesto duhov.
Zapor za politične nasprotnike se je na tem otoku odprl leta 1948, julija leto kasneje pa so tja prispeli prvi zaporniki. Po nekaterih podatkih naj bi tja prispelo 16.101 ljudi, 413 naj bi jih tam umrlo, čeprav naj bi bile prave številke še veliko višje; razpon je pri ugibanjih velik – od 3.000 pa vse do 15.000 ljudi naj bi umrlo pod udarci, od izčrpanosti in utopitev. Po Titovem ukazu so v obdobju od 1948 do 1963 aretirali 55.633 ljudi in po podatkih UDBE za osrednjo Jugoslavijo 11.650 poslali na Goli otok. Od tega 7235 Srbov, 3341 Črnogorcev, 2586 Hrvatov, 882 Makedoncev in 555 Slovencev. Od vseh aretiranih je bilo 21.818 udeležencev NOB, 9234 profesorjev, učiteljev, zdravnikov, intelektualcev, 5081 delavcev in kmetov, 4008 študentov in dijakov. Zapor so popolnoma ukinili leta 1988 in od tedaj ga le še najeda zob časa. Do leta 1956 so bili tam zaprti politični nasprotniki, nato pa do zaprtja pedofili, spolni prestopniki, morilci in drugi hujši obsojenci.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV