Gorska cesta, ki jemlje dih, a skriva temno zgodovino hladne vojne

Če jo boste prevozili, vas bo očarala s serpentinami, meglenimi prelazi in razgledi, ki se zdijo skoraj neresnični. A za svojo lepoto skriva tudi zgodbo, ki je veliko temnejša, kot bi si mislili. Transfagarasan, uradno DN7C, povezuje Transilvanijo in Vlaško ter se dvigne vse do 2042 metrov nad morjem, piše net.hr. Danes je turistična atrakcija, ki jo je Top Gear razglasil za "najboljšo cesto na svetu". Toda ko je nastala, ni bila namenjena turistom, temveč vojni.

Leto 1968 je pretreslo vzhodno Evropo. Po sovjetski invaziji na Češkoslovaško je romunski voditelj Nicolae Ceauescu postal paranoičen, da bo naslednja tarča prav Romunija. Odločil se je za drzen projekt: zgraditi strateško vojaško cesto čez neprehodne Karpate, da bi lahko v primeru napada hitro premikal vojsko.

Gradnja se je začela leta 1970. Delali so predvsem vojaki, mnogi brez izkušenj z delom v gorah. Uporabili so več kot šest milijonov kilogramov dinamita, da so presekali granitne stene. Delali so v snegu, megli, mrazu in na nadmorskih višinah, kjer je vsak korak lahko pomenil padec v prepad.

Projekt je kmalu dobil vzdevek 'Ceauescujeva norost'.

Uradno naj bi med gradnjo umrlo 40 vojakov. A preživeli delavci in inženirji trdijo, da je številka veliko višja, verjetno v stotinah. Smrt je bila del vsakdana: eksplozije, odroni, padci, smrt zaradi mraza. Med domačini še danes kroži legenda o buldožerju, ki naj bi ga zasul ogromen skalni podor.

Ker bi bilo njegovo reševanje preveč nevarno in drago, naj bi ga preprosto pustili tam in cesto asfaltirali kar čez njega. Uradno to nikoli ni bilo potrjeno, a zgodba živi naprej.

Če se boste podali na Transfagarasan, vas čaka izkušnja, ki je ne boste pozabili. Cesta je polna ostrih serpentin, dolgih S-zavojev in strmih vzponov. Povprečna hitrost je komaj 40 km/h, na nekaterih odsekih pa ni niti zaščitnih ograj. Vreme se lahko spremeni v minuti: sonce, megla, dež, sneg – vse v enem popoldnevu. Zaradi nevarnosti plazov in snega je najvišji del ceste odprt le nekaj mesecev na leto, običajno od julija do oktobra.

A ko se cesta odpre, vas nagradi z razgledi, ki jih ne boste našli nikjer drugje: ledeniško jezero Bâlea, slapovi, ki padajo s skalnih sten, in ruševine gradu Poenari, povezanega z Vladom Tepešem, zgodovinskim navdihom za Drakulo. In ja, pogosto boste srečali tudi rjave medvede, ki se zaradi turistov brez strahu sprehajajo tik ob cesti.

Transfagarasan je danes simbol ne le izjemnega inženiringa, temveč tudi obdobja, ko so se ceste gradile iz strahu, prkosa in človeških žrtev. Ko se boste po njej peljali, boste videli več kot le asfalt in ovinke. Videli boste zgodovino, vklesano v goro.

Vir: net.hr