Denis Toplak iskreno: Sem Slovenec in rad bi služil doma!

Denis Toplak se je že kot otrok navduševal nad športom. Njegova prva ljubezen je bil motokros, začel je že pri 11 letih. Spominov je veliko. Denis: "Spomnim se dirke v Rakeku, ko se mi je v prvem krogu na mašini odlomil kos na hladilniku in nisem odpeljal niti enega kroga, da bi se spoznal s progo. Na dirki pa sem od samega začetka in skoraj do konca vozil v ospredju, dokler mi ni v roko priletel kamen in sem začel popuščati. Spomnim se tudi dirke v Lembergu, kjer je bilo toliko blata in vode, da sem bil ves moker, tudi za spodnjicami."

Adrenalinske vožnje z motocikli so bile tri sezone njegova strast, a romanca na motokros progah se je končala zaradi finančnih razlogov. Denis: "To je bil res velik strošek, vlagati je bilo treba preveliko denarja. Že, če si hotel štartati, si moral za štartnino odšteti 5.000 takrat še slovenskih tolarjev. Potem so bili še bencin, servisi, moral bi imeti avtodom ali vsaj kombinirano vozilo in dva motorja." S težkim srcem je opustil motokros in se vrgel v nogomet.

Ko se je začel poditi po zelenicah, je bil star že 14 let, kar je za profesionalne nogometne igralce sicer malo pozno. Denis: "Začel sem v Nogometnem klubu Maribor, nato sem odšel v Kidričeno v Nogometni klub Aluminij in tam nadaljeval mladinsko selekcijo in nekaj člansko ekipo. Sledila je Avstrija, kjer me je leta 2011 doletela huda poškodbs kolena. Strgal sem kolenske vezi, tudi stransko vez, in povsem raztrgal miniskus, tako da sem bil več kot leto dni odsoten."

Danes je amaterski nogometni igralec, igra pa v avstrijski nižji nogometni ligi, saj je delo pri naših sosedih pošteno plačano. Denis: "Vemo, kakšne so razmere v Sloveniji. Igralci prve lige, Maribora, Olimpije in še kakšnega kluba, so pri nas še dobro plačani, za ostale je zaslužek slab. V Avstriji je povsem drugače, kot da imam še eno službo."

Ker je sodeloval v resničnostnem šovu Kmetija, pol sezone ni igral, januarja se bo spet podal na zelenice. To pomeni, da ga vsak teden čakajo trije do štirje treningi in ena nogometna tekma na teden. Denis: "Danes ni tako, da kar greš in odigraš tekmo, danes so vsi igralci natrenirani. Brez treninga ni nič, takoj pride do poškodbe." Poleg nogometnih treningov pa mora, ker ni profesionalni igralec, sam delati vaje za moč, število slednjih pa narekujeta njegova volja in motivacija, po domače zagnanost. Tudi pred finalnim obračunom v šovu Kmetija je delal treninge za moč in koordinacijo, a je na koncu slavil Franko Bajc. Denis: "Ne bi rekel, da je bil Franko močnejši. Igra je bila, kakršna bila, in bil je boljši."

Ljudje si ponavadi omislijo tetovaže, za katerimi se skrivajo zgodbe - vesele, žalostne, srceparajoče. In tako je tudi v njegovem primeru. Denis: "Vsaka tetovaža ima svojo zgodbo. Na desni roki imam tetovaže, posvečene družini, tetovaže na levi roki pa sem posvetil Kmetiji." Dokaz več, da je bil v šovu resnično s srcem pri stvari. Ko s televizije zaplujemo med filmske klišeje, izvemo, da se v alkoholiziranem stanju ni šel nikoli tetovirat, le enkrat je veseljačil dan pred obiskom salona. Denis: "Kar se ni dobro končalo, saj so takrat krvavitve bolj intenzivne, ker telo ni spočito."

Pritisk se mu najhitreje dvigne v avtu in ob neiskrenih ljudeh. Denis: "Seveda, kdo pa prenese laži. Ko se ti godi krivica, takrat lahko znorim (smeh)."

Denisa poleg treningov januarja čaka služba v Gradcu, kjer je delal tudi pred odhodom na Kmetijo. Bil je del ekipe proizvajalca avtomobilov. Ko se je odločil zaradi dobre ponudbe sodelovati v šovu in je delodajalca seznanil s tem, so mu vrata pustili na stežaj odprta. Denis: "Rekli so mi, da ko bom hotel, naj pridem nazaj, ker so me verjetno imeli za vestnega, pridnega delavca." Sodeč po izkazani delavnosti v šovu si tega verjetno ni težko predstavljati. A njegova želja je, da bi dobil dobro službo v Sloveniji. Denis: "Sem Slovenec in rad bi služil doma."

Poleg službe se nadeja še sponzorskih projektov. Denis: "Dokler sem še vroča roba." Enkrat v življenju pa bi rad doživel še tekmovanje v šovu Zvezde plešejo. Denis: "Ples me zelo veseli in mislim, da se lahko tam človek najbolj sprosti." Da, vse dokler te v roke ne dobi Andrej Škufca, a to je že druga zgodba.