Dan, ko je Slovenija obnemela: mineva 10 let, odkar je Majdičeva dosegla nemogoče

Petra Majdič je bronasto medaljo s šprinta na zimskih olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010 poimenovala diamantni bron. V tekmi njenega življenja, na kateri se je borila ne le s tekmicami, pač pa tudi neznosnimi bolečinami, je zrežirala eno najbolj čustvenih zgodb v zgodovini slovenskega športa, ki se je zapisala tudi v olimpijski anale.

''10 let ... HVALEŽNA zanjo ... za sodelavce na tej poti ... za vse ki niso verjeli in tiste ki so ... ZA POT! Nisem ravno nostalgičen tip človeka, ampak z leti sem pa vedno bolj hvaležna ... da sem neko obdobje živela življenje športnice, Slovenke, ki si je izbrala tek na smučeh, izziv, sanje, dolgo pot, učenje! In spoznala na tej poti izjemne ljudi, ki so mi dovolili da padem, a mi niso dovolili da tam ostanem,'' je Majdičeva zapisala ob desetletnici veličastne predstave 17. februarja 2010.

Verjetno se vsi še dobro spominjate zgodbe iz Kanada, kamor se je Majdičeva odpravila z željo po osvojitvi dveh zlatih medaljah, vrnila pa z bronom, ki bi jo skoraj stal življenja. Spomnim. Ker je na prizorišču dva tedna pred tekmami deževalo, se je na olimpijski progi naredila plast ledu in ker so se organizatorji bali, da se bo plast prebila, so trenerjem in serviserjem onemogočili ogled proge. Ker Majdičeva ničesar ni želela prepuščati naključju, je na jutranjem ogrevanju tekla ''na polno'' in neustrašnost drago plačala, saj je na enem izmed zavojev zletela s proge v trimetrsko jamo. Slovenci smo obnemeli.

Kasneje se je izkazalo, da si je pri tem zlomila pet reber in utrpela pnevmotoraks in potrebna je bila operacija. A še pred tem je na progi preživljala pravi križev pot, k sreči s srečnim koncem.

V kvalifikacijah je ves čas kričala od bolečin (dosegla je 19. čas), pred izločilnimi boji pa se je odpravila na slikanje reber v mobilno bolnišnico, ki pa ni pokazalo na zlom. Šele globinsko slikanje po finalu je pokazalo resnost in globino njenih poškodb. V izločilnih bojih je tekla s pomočjo protibolečinskih tablet. V četrtfinalu je zmagala v svoji skupini, v polfinalu, kjer ji je rebro predrlo pljuča, pa je bila četrta, kar je bilo dovolj za finale. Vse ostalo je zgodovina. Po prečkanju ciljne črte se je še enkrat več zgrudila od bolečin. A tako želena medalja je bila tu.

Odličje so ji okoli vratu obesili kot poškodovanki, na glavni trg v Whistlerju pa so jo pripeljali z rešilcem. Imela je drenažno cevko v prsnem košu, na oder pa se je povzpela ob pomoči spremljevalnega osebja. Tedaj je dejala: ''Dosegla sem le bronasto medaljo, a zame je zlata z diamanti.''