Otroke morajo odkupiti od teroristov

Ko je nekdanji ameriški predsednik Barack Obama avgusta leta 2014 svoje vojake in brezpilotna letala poslal v Irak, da napadejo položaje, kjer naj bi se nahajali borci samooklicane Islamske države, je s tem pomagal kurdskim borcem, da so se zoperstavili džihadistom. V isti akciji so ameriške zračne sile prebivalcem širšega območja mesta Sindžar dostavile tudi hrano in vodo ter jim tako omogočile, da so lahko preživeli v goratih področjih regije, kamor je pred vojno pobegnilo okrog 40 tisoč ljudi.

Na žalost pa se mnogim ni uspelo rešiti pred hordami neomajnih borcev Islamske države. Aprila letos so namreč našli grobnico s posmrtnimi ostanki najmanj 1.646 prebivalcev. A tudi tisti, ki so živi prišli v roke džihadistov, so si verjetno le hip zatem želeli, da bi bili mrtvi. Zajetju je namreč sledila usoda sužnjev. Vsi, ženske, moški, otroci, so postali žrtve trgovine z belim blagom, kupci pa so jih uporabili za različne namene: kot služabnike, spolne sužnje ali borce v prvih bojnih linijah.

Govori samo turški jezik

Pred nedavnim so raziskovalni novinarji medijske hiše CNN v dokumentarni seriji podoživeli življenje jezidskih otrok, ki so pristali v rokah džihadistov. V Iraku so namreč našli večje število fantkov, ki so bili prisiljeni, da postanejo borci Islamske države. Čeprav je danes samooklicana teroristična država v popolnem razsulu in na iraških tleh praktično povsem premagana ter brez moči, kot jo je imela pred tremi ali štirimi leti, je sedaj steklo množično trgovanje z otroki iz ujetništva, teroristi pa naj bi na skrivnih lokacijah še vedno zadrževali okrog 3 tisoč žensk in otrok.

Med otroki, ki so pristali na tržišču, je bil tudi Lazem. Kot majhen fantek je bil ukraden iz varnega zavetja družine, džihadisti so mu nadeli novo ime –poimenovali so ga Gulam, kar pomeni 'fant'. Ko so ga zavezniki pred meseci uspeli odkupiti od teroristov, so ga v begunskem taborišču Rwanga, ki je začasno domovanje tisočih jezidov, ki jim je uspelo pobegniti pred terorjem Islamske države, povezali z očetom Qasemom Abdojem Alijem. Lazem se na žalost z očetom ni mogel niti pogovarjati, saj je pozabil svoj materni jezik. V času ujetništva je namreč lahko govoril zgolj v turškem in turkmenskem jeziku. 

Podobno zgodbo deli tudi danes 11-letni Marvan, ki so ga džihadisti prav tako ugrabili avgusta leta 2014, v treh letih pa je bil kar 11-krat prodan in kupljen. V tem času so mu povsem oprali možgane in ga vzgojili v radikalnem islamu ter ga med napadi poslali v prve bojne vrste. »V Islamski državi so me naučili, kako uporabljati mitraljez, pištolo in granato,« je ameriškim novinarjem povedal mladi Marvan, medtem ko so ga s tovornjakom peljali v iraški Kurdistan, v begunsko taborišče, kjer je njegova družina čakala, da po treh letih ponovno objame svojega ugrabljenega in prodanega sina. Na vprašanje, kako mu je uspelo tako majhnemu streljati s tako težkim orožjem, ki so mu ga dajali borci, je odgovoril: »Moral sem dokazati, da sem tako zelo močan, sicer bi me ubili.«

Po treh letih ponovno v materinem objemu

»Marvana so uporabljali izmenično kot vojaka in služabnika v njihovih domovih. Bilo jim je vseeno, ali bo v bojih padel pod streli, ker je Jezid,« je ob pripovedovanju fantove žalostne zgodbe povedal Abdulah Šrem, ki je na strani zaveznikov zadožen za operacijo odkupovanja ugrabljenih otrok in vračanje v njihove družine. Nekaj ur pozneje je bil po dolgih treh letih negotovosti in trpljenja ponovno v materinem objemu. »Jokal sem od sreče, ko sem ponovno videl svojo mamo,« je povedal Marvan, njegova mati pa je dodala: »Celo prejšnjo noč nisem mogla spati. Od vznemirjenja nisem mogla niti jesti. Nekoč sem bila tudi sama ujetnica Islamske države. Z drugimi ujetimi ženskami smo bile spolne sužnje. Moj soprog in še en sin sta še vedno v njihovih rokah in ne vem, ali ju bom še kdaj videla« Na vprašanje, ali ve, kdo je Šrem, Marvan odgovori: »Vem. To je človek, ki me je kupil.«

Preprodajajo jih na tržnici

Žal govori resnico, saj ga je Abdulah Šrem, da bi ga rešil iz krempljev ujetništva, res moral odkupiti od džihadistov, ker ima pri njih svoboda pač svojo ceno. Kot je povedal Šrem, tihotapci kupujejo in prodajajo ljudi vsakokrat za višjo ceno.

Kurdska regionalna vlada, organ, ki trenutno upravlja z zajetim področjem v severnem Iraku, je sporočila, da troši milijone evrov, da bi odkupila jezidske sužnje. Trgovanje poteka na bazarjih, kjer ženske, otroke in starejše prodajajo za vse oblike suženjstva – vključno s spolnim. Ko enkrat iz rok Islamske države pridejo v roke tihotapcev, postane njihova prihodnost še bolj negotova, kot je bila dotlej, in številni izginejo, še preden jih pristojni uspejo odkupiti in vrniti v domače okolje, k družini, v normalno življenje. Pri Marvanu in Lazemu jim je na srečo uspelo.

Ko je Lazemov oče, sicer edini član družine, ki mu je uspelo ubežati pred džihadisti, dopotoval v Turčijo, da bi se ponovno srečal s sinom, ga je tam pričakal nov šok. »Turške oblasti niso verjele, da je to res moj sin. Vprašali so me, kako je mogoče, da govori turško, jaz pa ne in malo je manjkalo, da bi me zavrnili.« Abdo Ali je moral celo opraviti DNK test očetovstva, da je lahko sina odpeljal nazaj domov v Irak.

Zdravljenje travm

In medtem ko ima Lazem kot otrok še vedno možnosti, da bo nekoč pozabil na strahote, ki jih je videl in izkušnjo, ki jo je doživel ter se bo najbrž ponovno privadil na materni jezik, bo to pri Marvanu težje. »Kam me pelješ? Nikamor ne želim iti,« je vpil na mater in se ji poskušal izviti iz rok. Dolgo mu je morala prigovarjati, da se je vendarle usedel v kombi, ki ju je nato odpeljal proti domu in mu tisočkrat obljubiti, da nikoli več nihče ne bo stegnil roke nadenj in da mu nikdar več ne bo treba v boj.

Vsi ti otroci, ki so bili proti svoji volji pahnjeni v kruto vojno dogajanje, bodo morali prestati niz psihoterapij, da bodo sploh imeli možnost ozdraviti vse travme, ki so jim bili podvženi v času ujetništva. Mnoge med njimi so džihadisti namreč prepričali, da so začeli sovražiti lasten narod in živeti v skladu z ekstremistično ideologijo Islamske države.

Kot je povedal Šrem, so vsi otroci pred povratkom s svojim družinam, morali na razgovor s psihologi. »Marvan je dejal, da se želi vrniti domov in da verjame, da so Jezidi najboljši in najbolj iskreni ljudje na svetu,« je povedal Šrem in dodal, da je fant sicer prvič pokazal čustva šele, ko ga je objela objokana babica, ki pa še vedno ne ve, ali bo dočakala dan, ko bo njena celotna družina ponovno zbrana okrog nje. Njen sin in drugi vnuk sta bila namreč v času snemanja prispevka še vedno v rokah džihadistov.