'Bila sem njegova sužnja. Žalil me je, mi grozil, pljuval po meni ...'

Danes 29-letna Kader in deset let starejši Nurretin sta se spoznala februarja leta 2013 v bližini nemškega Hannovra. Le nekaj mesecev zatem sta se poročila po islamskih običajih – oba namreč izvirata iz arabskega sveta in sta muslimana.  »Po poroki pa se je začel pekel, iz katerega nisem mogla več zbežati,« se svoje tragične usode danes spominja Kader. Upala je, da se bo po rojstvu sina odnos med zakoncema izboljšal. »A bilo je vse huje.«

Nurretina je na sodišču pred dnevi opisala kot pašo, ki želi imeti ves čas popoln nadzor nad vsem, kar mu pripada. Kot je dejala, ji po poroki ni več dovolil, da bi obiskovala prijateljice in sorodnike, prav tako ni smela več sprejemati nikakršnih obiskov na njunem domu. Niti staršev. Odvzel ji je celo mobilni telefon. »Počutila sem se kot sužnja. Ves čas me je žalil, mi grozil, pljuval po meni!«

Dve leti je rojena Kurdinja pustila, da je soprog z njo počel vse, kar se mu je zahotelo. Nato je vložila zahtevek za ločitev, spakirala svoje stvari, vzela sina in za vedno zbežala pred nasiljem, ki ga je nad njo dnevno izvajal soprog. Tako je vsaj mislila. A Kader in Nurretin sta morala ob ločitvi urediti še kup stvari, med drugim skrbništvo nad sinom in plačevanje preživnine. In ravno v teh dveh točkah nikakor nista našla skupnega jezika.

Kot je razbrati iz obtožnice, naj bi se nekdanja zakonca 20. novembra 2016 srečala zato, da bi se dogovorila o otroškem dodatku in plačevanju preživnine. Prav različni pogledi na pravico do denarja naj bi bili povod za spor, ki je prerasel v nasilje. Nurretin se je odločil stvari vzeti v svoje roke in dokončno obračunati s svojo nekdanjo ženo. Najprej naj bi jo potolkel s pestmi, ji nato zaril nož globoko v prsni koš in se na koncu nad materjo svojega otroka znesel še s sekiro. Nato naj bi iz prtljažnika avtomobila vzel dva metra dolgo vrv, jo Kader zavezal okrog vratu, drugi konec pa privezal na kljuko za avtomobilsko prikolico, se usedel v vozilo in speljal ...

Zdaj, pol leta po brutalnem nasilnem dejanju, po več operacijah in dolgotrajnem zdravljenju v bolnišnicah ter zdraviliščih, je Kader nastopila kot priča na deželnem sodišču v Hannovru. Počasi in premišljeno je stopila pred sodnika v udobnih oblačilih, športnih čevljih in z modro ruto na glavi. Pri hoji ji je ves čas pomagala njena mama. Grozljivega dejanja se izučena prodajalka ne spomni, veliko več pa je povedala o času, ki ga je preživela ob svojem, kot se je pozneje izkazalo, nasilnem soprogu.

V tožbi kot tožnik nastopa tudi njun triletni sin Cudi, ki je bil v času okrutnega zločina v avtomobilu in je gledal, kako z očetom pretepeno, zabodeno in zvezano mater vlečeta za seboj. »Zaradi tega je doživel hude travme in ima hude motnje v duševnem razvoju,« je na obravnavi dejal odvetnik tožnikov. Tako sinček kot mamica imata še vedno nočne more zaradi brutalnega dejanja. »Ponoči se zbujam, povsem preznojena, sanjam, da me nekdanji soprog lovi z nožem, sekiro in vrvjo. Tečem, bežim, poskušam uiti, ob tem kričim, včasih pri tem sije sonce, včasih pada dež, včasih celo sneži ali pa je samo temno, zelo temno. V nekem trenutku padem in se vrešče zbudim,« je svoje sanje opisala Kader.

Nurretin zločin priznal

Ob začetku glavne obravnave je Nurretin podal osebno izjavo in ob pomoči svojih odvetnikov na več straneh pojasnil svojo plat zgodbe. Priznal je, da je poskušal ubiti svojo nekdanjo ženo. »Priznam, kriv sem, storil sem to grozljivo, ogabno in gnusno dejanje. Nikoli si nisem mislil, da sem sposoben storiti kaj takega. Še danes sem zgrožen nad svojimi dejanji,« se je glasila njegova pisna izjava. A ne glede na to, kako visoko kazen mu bo za priznanje zločina namenilo sodišče, to ne bo moglo izbrisati temnega madeža, ki ga je pustil v življenju nekdanje soproge in sinčka.