12 let je preživel v komi, nato pa ...

Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je mladi Martin Pistorius, ki je odraščal v Južnoafriški republiki, razmišljal predvsem o elektroniki. Zanimali so ga upori in tranzistorji, želel si je postati elektrikar. Toda ko mu je bilo 12 let, mu je življenje pripravilo nepričakovano presenečenje. Zdravniki so menili, da gre za meningokokni meningitis, vendar se kljub zdravljenju njegovo zdravstveno stanje ni izboljševalo. Celo nasprotno: z njim je bilo vse slabše. Izgubil je sposobnost samostojnega gibanja, nato so ga izdale oči, v zadnji stopnji pa ga je bolezen prikrajšala še za sposobnost govora. Iz bolnišnice so ga zdravniki odpustili v domačo oskrbo ter očetu Rodneyu in mami Joan povedali, da je za Martina najbolje, da neizogibno smrt dočaka doma.

A ni umrl.

»Martin se je boril in živel,« se je tistih dni v nedavnem intervjuju za Today spominjala mama Joan. Vsako jutri je njegov oče vstal ob petih zjutraj, ga oblekel, odnesel v avtomobil in ga odpeljal v zavod za dnevno oskrbo oseb s posebnimi potrebami. »Osem ur pozneje sem ga tam ponovno prevzel, odpeljal domov, ga okopal, nahranil, položil v posteljo, sebi pa nastavil budilko vsaki dve uri, da sem ga šel obrnil na postelji, da ne bi dobil preležanin),« je dodal njegov oče Rodney. To je bil njihov vsakdan dolgih 12 let. Joan je dejala, da se še vedno živo spominja, kako je nekega dne gledala Martina in rekla: »'Upam, da boš umrl.' Vem, da to zveni grozovito, a takrat sem si želela olajšanja zanj, nekaj, kar bi končalo to njegovo agonijo,« je pojasnila mama, ki je bila prepričana, da sin ne bo slišal njenih besed. A jih je.

Ujet v lastnem telesu

»Da, ves čas sem se popolnoma dobro zavedal vsega in slišal vse, kar so mi govorili,« je v pogovoru povedal Martin, ki je danes star 43 let in s soprogo Joanno živi v Harlowu v Veliki Britaniji. Kolikor se spominja, se mu zdi, da se je začel iz kome zbujati dve leti po začetku same bolezni, zavedati pa se je pričel pri 16 letih. Naslednjih osem let je bil ujet v povsem paraliziranem telesu. Občutke in prigode iz tega obdobja je pred nedavnim opisal v knjigi Ghost Boy (Fant duh). Kot je zapisal, ga je ves čas motivirala bizarna želja in borba za to, da bi ga ljudje okrog njega razumeli.

»Zavedal sem se vsega, tako kot vsak normalen človek. Zelo sem začel trpeti, ker sem bil prepričan, da bom preostanek svojega življenja moral preživeti sam s svojimi mislimi. Spomnim se smrti princese Diane, pa inavguracije Nelsona Mandele, tudi terorističnega napada na newyorška dvojčka 11. septembra leta 2001. Gledal sem starše in brate, kako živijo svoja življenja in se zavedal, da nimajo pojma, da vse slišim in razumem,« se je spominjal Martin. »Spomnim se, kako sem nekega dne poskušal očetu dati znak, da se vsega zavedam. Da cenim njegov trud. Reči sem mu želel, 'oče, tukaj sem'. A vse, kar je prišlo iz mene, je bilo šibko trzanje mišic v nadlahti, kar me je močno razjezilo. Začel sem hitro in glasno dihati, in oče me je vprašal: 'Si dobro, fant moj?' Gremo v posteljo!« je o svojih spominih na te grozovite čase govoril Martin. Vsi so mislili, da je postal rastlina in da je zanj življenje končano. A on je bil trdno odločen, da se ne bo kar tako predal.

»Najtežji izziv je bil znebiti se slabih misli. Najbolj so me prestrašile mamine besede, da bi bilo najbolje, da umrem. Takrat sem se počutil povsem oddaljen od preostalega sveta. Spraševal sem se, zakaj bi moja mama sploh pomislila na kaj takega. A potem sem dojel, da je bila v resnici zelo obupana. Namesto zdravega in veselega fanta je gledala nepokretnega mladeniča, s katerim se ni mogla niti pogovarjati,« je povedal Pistorius, ki je najprej dojel, da se mora naučiti odganjati zle misli. Da mora prenehati razmišljati, izprazniti možgane vseh misli.

Ponovno je začel komunicirati s svetom

Nato se je nekega dne v centru za oskrbo odločil pokazati, da mu je všeč gledati sonce, ki prihaja skozi okno v sobo. To je bil začetek dolgega in težkega boja. Sčasoma je Martin ponovno začel razmišljati, a tokrat so bile njegove misli lepe. In počasi, ko se je njegov um počutil bolje, se je zgodilo še nekaj – tudi njegovo telo je začelo ponovno pridobivati svoje funkcije. Leta 2001 je uslužbenec negovalnega oddelka centra, v katerem je Martin preživljal dneve, opazil, da fant daje signale in dojel, da se zaveda okolice in razume ljudi okoli sebe. »Katalizator je spremenil moje življenje,« je dejal danes 43-letni Pistorius, ki je s pomočjo posebnega elektronskega orodja korak za korakom ponovno začel komunicirati s svetom. 

»Niti zdravniki niso znali postaviti prave diganoze in pojasniti, kaj se je zgodilo z menoj. Poskušali so z različnimi zdravili, a nič ni učinkovalo. Enostavno sem se izgubil v prostoru, iz katerega me nihče ni mogel rešiti,« se spominja Martin in svoje stanje pojasni s preprosto primerjavo: »Bilo je podobno, kot ko se poskušate zbuditi iz globokega sna. Že se zavedate vsega okoli sebe, a vas telo ne uboga, da bi se premaknili in spregovorili,« je pojasnil Pistorius, ki se je moral vsega naučiti na novo: od branja do socializacije in sprejemanja lastnih odločitev. S pomočjo elektrostimulatorjev je tudi njegovo telo ponovno začelo pridobivati na moči in počasi se je začel premikati.

Bal se je, da ljubezni zanj ne bo, toda ...

Tako se je čez čas lahko sam porival na invalidskem vozičku, pozneje se je naučil voziti tudi posebej prilagojen avtomobil, pri upravljanju katerega je uporabljal samo roke. A še vedno je bil zaskrbljen: v njem je bilo namreč ogromno ljubezni, ki je ni imel nikomur dati. Dokler v njegovo življenje ni vstopila Joanna, s katero ga je na dan novega leta 2008 prek video klica Skype seznanila sestra. Takoj sta si bila všeč in le leto dni pozneje sta se poročila v Veliki Britaniji, kjer živita še danes in načrtujeta družino.

Martin danes ne razmišlja o tem, kar se mu je zgodilo, raje se osredotoča na prihodnost. Hvalažen je za majhne stvari, kot je denimo sposobnost pogovarjati se s soljudmi. »Življenje se lahko hitro spremeni, zato je pomembno, da cenimo to, kar imamo v vsakem danem trenutku, da smo prijazni, strpni in spoštljivi« meni 43-letni Južnoafričan ter dodaja, da nikoli ne smemo podcenjevati »moči uma in pomembnosti ljubezni ter vere«, predvsem pa nikoli ne smemo prenehati sanjati.