Šofer, ki je pobiral dekleta, jih zadavil in ...

Volker Eckert je odraščal v malem mestu Plauen v Vzhodni Nemčiji. Rad se je igral s punčkami, ki so pripadale njegovi mlajši sestrici Sabine. Lepo je ravnal z njimi, še posebej pa je bil očaran nad njihovimi lasmi. Bili so dolgi in to mu je bilo zelo všeč. Puberteta ga je zajela dokaj zgodaj in tako se je pri devetih ali desetih letih zalotil, kako se je ob gladenju las ene izmed punč, začel drgniti ob žimnico postelje in doživel orgazem. Kar se mu je zgodilo, mu je bilo zelo všeč, zato je orgazmiranje ob plastičnih punčkah kmalu postala vsakodnevna rutina.

Kmalu zatem je na podstrešju domače hiše našel lasne vložke, ki so pripadali njegovi materi. Tudi ti so mu bili zelo všeč. Bolj kot je gladil punčke in lasne vložke, bolj so lasje postajali predmet njegove očaranosti in ljubezni. A čez nekaj let se je plastike naveličal, zato je okrog trinajstega leta začel gladiti lase deklice, ki je v šoli sedela pred njim. Njej je bilo njegovo početje mučno, on pa je v tem neznansko užival – gladil je namreč prave, dolge lase. Želel se jih je dotikati kot se je dotikal las punčke. Ta ideja ga je tako zelo obsedla, da so bili časi, ko ni mogel niti jesti.

Najprej je davil lutke, nato tehniko preizkusil na sošolki

Počasi se je v njegovi glavi izoblikovala želja po nasilju. Če bi bil kdaj sposoben uresničiti svoje sanje, bi moral dekle ubiti. To si je več mesecev domišljal, medtem ko je davil lutko, nato pa se je igral z njenimi lasmi. 7. maja leta 1974, dva meseca pred njegovim 15. rojstnim dnem, je čutil, da je pripravljen. Odšel je na podstrešje nad njihovim stanovanjem, ki je bilo del skupnih prostorov po celotni dolžini stavbe. Odšel je do konca in sestopil na hodnik pred stanovanjem Silvie Unterdorfel, sošolke, ki je imela čudovite dolge lase. Pozvonil je, ona mu je odprla ter ga spustila v stanovanje.

Ko mu je povedala, da je sama doma, je Eckert končno videl priložnost, da začne živeti svoje fantazije, ki jih je tako pogosto vadil. Z obema rokama jo je začel stiskati za vrat, palca je pritisnil na njen sapnik in jo držal, dokler nezavestna ni padla po tleh. Nato je svoje roke zakopal v njene lase. Na tej točki je Silvia še vedno dihala. A fant se je zbal, da ga bo spravila v težave, zato je sledil razumu, vzel kos oblačila in jo obesil za vrata, da bi vse skupaj prikazal kot samomor. Nato se je vrnil v svoje stanovanje, se najedel in masturbiral ob spominu na svoje dejanje.

Čeprav je bil Silvijin očim policist, ki je bil prepričan, da dekle ni storilo samomora in čeprav je bilo skorajda nemogoče, da bi se dekle lahko obesilo s kljuko, je policija primer obravnavala kot samomor in s tem je bil dosje zanje zaključen. To je bilo v stari Vzhodni Nemčiji in ko so leta pozneje gledali nazaj, je policija, ki je preiskovala Eckertove zločine, zaključila, da si morda oblasti raje niso priznale, da je krušna hči policijskega uradnika lahko sploh postala žrtev takšnega krvoločnega kriminalca. A Eckert ni povsem ubežal oblastem. Prvič so ga aretirali leta 1974, ko je obupan zaradi ločitve staršev ukradel materin avtomobil in pobegnil.

Trajalo je kar nekaj tednov, da so ga našli, in ga obsodili na 18 mesecev zaporne kazni. Leta 1975 je prišel na prostost, njegov napad na Silvio je bil takrat le še bled spomin. Začel je delati z očetom kot sobopleskar, noči pa je preživljal na ulicah mesta Plauen, kjer je iskal ženske, primerne za spolne odnose in glajenje las. Ni znano, koliko žensk je napadel v tistem času, a leta 1978 so ga vzhodnonemške oblasti drugič aretirale – tokrat so ga neke noču ujeli, da je davil žensko na ulici. Obtožili so ga spolnega napada in ga za dve leti in osem mescev ponovno poslali v zapor. Že naslednje leto je bil pogojno izpuščen.

Poskušal je zatreti svoje nagone, toda ...

Zavedel se je, da ima policija njegovo DNK, zato se je nekaj časa močno trudil zatreti svoje nagone. Ko sta njegova starša preminila le nekaj dni eden za drugim, se je poskušal zamotiti tako, da je skrbel za svoja mlajša sestro in brata. Kot je pozneje povedal psihiatru, je bila to »edina vredna stvar,« ki jo je kdaj v življenju naredil. A njegova sorojenca sta kmalu odšla živet k teti, njegova zadržanost je začela slabeti in v naslednjih osmih letih je v temnih ulicah Plauena napadel okrog 30 žensk in jih pustil nezavestne ležati na ulici. Poskušal je imeti dekleta, a je tudi njih davil, zato je vsaka odšla. V nizu napadov glede na znane podatke ni bil niti enkrat v policijskem pridržanju. 

Aprila leta 1987 se je 18-letna Heike Wunderlich po službi odpravila na študij, ko jo je na poti neznanec napadel, jo posilil, zadavil in njeno truplo pustil ležati v gozdu na obrobju Plauena. Dvajset let pozneje je policija prišla do zaključka, da je za tem umorom moral stati Eckert, saj se je nahajal na tistem območju, ni imel alibija in je imel povsem identičen vzorec ubijanja v poznejših letih. Sicer je bil glede na poročila takrat na pohodu še en morilec, ki je davil svoje žrtve, a je bil v času Heikinega primera že mrtev. Prav tako ni bilo zelo verjetno, da bi bil na delu še en morilec, ker bi bili trije za tako majhen kraj pa vendar malo preveč.

Pozneje istega leta so Volkerja Eckerta še tretjič aretirali in tokrat je bilo jasno, da bo za zapahi ostal dlje časa. Napadel je namreč dve mladi domačinki, ki sta ga prepoznali in ga prijavili policiji. V tretje so ga obsodili na 12 let zaporne kazni zaradi poskusa umora. Na razsodbo se je pritožil, se udeležil nekaj ur zdravljenja pri psihiatru, ki je poznal njegove spolne fantazije, a je odločil, da ni nevaren za okolico, in tako je bil že leta 1994 ponovno na prostosti. Takrat je berlinski zid že padel, zato se je Eckert preselil v Hof, mesto v bližini Nürnberga. Po padcu režima je nastal pravi birokratski kaos, zato njegovi dokumenti, vključno s kazenskimi obravnavami, niso prispeli do oblasti v Hofu. Zanje je bil torej povsem neškodljiv, vzoren državljan.

Na Češko po prostitutke

Ponovno je začel delati kot slikopleskar in čistilec, ob koncih tedna pa se je vozil čez mejo na sosednjo Češko, kjer naj bi zadavil, posilil in odvrgel tri žrtve – vse naj bi delale kot prostitutke, zato jih nihče ni pogrešal. Volker Eckert ni bil noben mojster kriminala. Bil je neizobražen in nekvalificiran povprečno inteligenten človek, ki je sledil svojim fantazijam. Leta 1999, ko je bil star 40 let, se je Eckert zaposlil kot voznik tovornjaka na dolge razdalje – služba, ki jo je, kot je pozneje priznal, sprejel samo zaradi priložnosti, saj mu je omogočila uresničitev njegovih fantazij. Odšel je na pot in ob tem z globokim vznemirjenjem načrtoval napade. Potem, ko je prišel iz zapora, ga niso več vzburjali samo ženski lasje, temveč tudi prizor vse težjega dihanja ob davljenju.

Tako mu je vrsto let uspevalo potovati po Evropi in moriti, ne da bi kdo postal pozoren nanj. Uspevalo pa mu je iz dveh razlogov: ubijal je v različnih državah, medtem ko je policija ostala ujeta znotraj svojih meja, ne da bi se posvetovala z organi iz sosednjih držav; in ubijal je zanemarjene ženske, take, ki jih nihče ni iskal ali pogrešal. No, z eno izjemo: 14-letno sošolko, so bile vse ženske, ki jih je umoril, revne, migrantke ali prostitutke. Z redkimi izjemami, so preprosto izginile, nihče jih ni prijavil kot pogrešane. Ko so odkrili njihova trupla, jih nihče ni prišel iskat ali jih prepoznat. Pokopali so jih in nihče ni žaloval za njimi ali zahteval, da najdejo tistega, ki jih je ubil.

Kariera kamionista ... in serijskega morilca – v enem!

21. junija leta 2001, ko se je vračal iz službe v Španiji, je svoj tovornjak ustavil na cestah v bližini železniške postaje v Bordeauxu na jugozahodu Francije in pobral 21-letno nigerijsko prostitutko Sandro Osifo. Izbral jo je zaradi njenih dolgih las, a se je pozneje izkazalo, da punca nosi lasuljo. Le uro po odkritju tega detajla je bila mrtva. Štiri dni pozneje so njeno truplo našli 90 kilometrov severneje v jarku ob cesti. Policija v mestu Poitiersu jo je identificirala, a ni dosegla nobenega napredka pri iskanju njenega morilca. Primer se je ohladil in kmalu mu nihče več ni posvečal pozornosti.

Dva meseca pozneje, avgusta leta 2001, je Eckert v španskem Lloret de Maru, priljubljenem turističnem letovišču, pobral Isabel Beatriz Diaz. Pozneje je policiji priznal, da se je, ko jo je začel daviti v kabini tovornjaka, močno branila in da je seksal z njo šele potem, ko jo je ubil. Njeno telo je vrgel iz tovornjaka v bližini avtocestnega križišča pri Maçanet de la Selva. Našli so jo šele čez dva meseca. Nihče je ni prijavil kot pogrešane. Tudi v tem primeru se preiskava dolgo ni premaknila z mrtve točke, zato so primer opustili.  

Prav tako niso imeli sreče francoski preiskovalci, ko so se lotili iskanja sledi o umoru 23-letne Benedicte Edwards iz Sierre Leone, ki je delala kot prostitutka v mestu Troyes in naj bi jo Eckert avgusta leta 2002 zadavil ter jo golo odvgel na pešpoti. Sicer nikoli ni priznal tega umora, a je takrat vozil na tem območju in dvignil denar s svoje kreditne kartice v Troyesu malo preden naj bi jo pobral. Prav tako ni priznal umora na avtocesti blizu češkega Plisena junija leta 2003, a v tistem primeru češka policija ženske, ki je bila zadavljena, posiljena in odvržena brez oblačil in dokumentov ni uspela niti identificirati. A ponovno je bilo ugotovljeno, da je bil v tistem času na tistem območju, in policija je močno sumila, da je bil odgovoren tudi za ta umor.

Usodna napaka

Sedaj očitno, svojih žrtev ni več samo davil do nezavesti, da bi jih posilil, temveč jih je rutinsko ubijal. Prav tako je začel uporabljati polaroidni fotoaparat, da je fotografiral njihova mrtva telesa. Vsaki žrtvi je odrezal šop las in ga shranil skupaj z enim kosom njenega oblačila, torbico ali kakšnim ličilom – kot spominek. In ker nihče ni stopil v akcijo, da bi ga ustavil, je nadaljeval z umori. Sledila je prostitutka z Gane Ahhiobe Gali, ki jo je pobral septembra leta 2004 na severovzhodu Italije; nato Rusinja Marij Veselova, katere truplo so našli februarja leta 2005 v mestu Figueras blizu španske Girone; pa Poljakinja Agneska Bos na severovzhodu Francije oktobra leta 2006. Nato pa je novembra leta 2006 storil usodno napako.

Svoj tovornjak je parkiral pred nogometnih stadionom v mestu Sant Julia de Ramis v bližini Girone na severovzhodu Španije in čakal, da se stemni, da bo odvrgel truplo 20-letne Bolgarke Miglene Petrove Rahim. Čisto slučajno je ravno v tistem trenutku tehnik na stene sosednje tovarne nameščal nadzorne kamere in ko je eno izmed njih nameščal na vhodna vrata, je po nesreči 'zašvenkal' čez parkirišče stadiona in v objektiv ujel samotni tovornjak. Naslednjega dne je španska policija tam našla truplo umorjene ženske, zato so zajeli in preverili vse varnostne in nadzorne kamere v okolici in naleteli tudi na nesrečni posnetek tehnika. Tovornjaku so sledili v Nemčijo in nemške organe prosili, naj aretirajo voznika, ki je bil morda priča umoru, ali pa je moril sam.

V tistem času se je na španski policijski postaji Girona oglasila tudi priča, ena izmed prostitutk, ki je svoje usluge ponujala na istem cestnem odseku kot Petrova. Policistom je povedala, da je videla, kako je prijateljica vstopila v kabino Eckertovega tovornjaka. Tja naj bi povabil tudi njo, a je 'delo' zavrnila, saj naj bi voznik povedal, da ju želi obe zvezati, preden bo imel spolne odnose z njima. Tako se je 17. novembra leta 2006 Eckertov morilski pohod končal pred vrati podjetja, v katerem je bil zaposlen. Eno uro zatem, ko je bil aretiran, je na policijski postaji skomignil z rokami in dejal, da nič ne ve o truplo ob španskem nogometnem stadionu. Nato je naredil nekaj čudnega, kar ga je razkrinkalo. Preiskovalcem je dejal, da ima hud glavobol in da potrebuje posebno zdravilo iz kabine tovornjaka. Policist je šel, da mu ga prinese in opazil tri polarodine fotografije, ki so ležale med sprednjima sedežema. Na vsaki je bila mrtva ženska z zanko okrog vratu. Zraven ležišča v zadnjem delu kabine je našel še ročno napisane opombe, kjer so bili opisani drugi umori, in dva paketa vrvi.

Sodil si je tako, kot je sodil svojim žrtvam

Eckerta so prijeli in kmalu je priznal, da je ubil šest žensk. Ko je evropske policija začela rekonstruirati njegovo življenje, so našli tudi namige za druga kazniva dejanja – v Španiji, Nemčiji, Italiji, Franciji in na Češkem. Umori in poskusi umorov (obojih skupaj je bilo okrog 50), so segali vse v najstniška leta, ko je pokončal 14-letno sošolko. Med preiskavo njegovega stanovanja je policija našla še več fotografij. Na nekaterih so bile ženske, ki jih je izrezal iz časopisov in revij. Druge so bile resnične žrtve z zankami okrog vratu in zapisi o tem, kaj jim je storil. Nekatere izmed teh žensk nikoli niso identificirali. Pod posteljo so našli gumijasto lutko naravne velikosti, okrašeno z lasmi in drugimi trofejami, ki jih je zbral od svojih žrtev in jih navesil nanjo.

Preiskovalci so se na vse pretege trudili sestaviti vse dele sestavljanke Eckertove kriminalne kariere, a so vedno znoval naleteli na luknje, domneve, pomanjkanje dokazov in neskladnosti med dejanskim številom žrtev ter polaroidnimi fotografijami in šopi las, ki jih je zbiral. Na koncu je Eckert sam poskrbel, da resnica nikoli ne bo prišla na dan. Priznal je šest umorov in bil domnevno povsem skrušen, ker ga je nemška javnost označila za pošast. Njegov odvetnik Alexander Schmidtgall je povedal, da je o svojih napadih govoril v tretji osebi in da mu je priznal, da zločine obžaluje, saj jih je storil, ker se ni mogel upreti svojim nagonom. Prav zato naj bi na dan, ko so ga prijeli, policista poslal v tovornjak, saj je vedel, da ga bodo le tako lahko ustavili.

Volker Eckert se je zavedal, da ga ljudje obravnavajo kot izobčenca in to ga je močno prizadelo. A dokončno ga je zlomilo to, da ga 1. julija 2007, na njegov 48. rojstni dan, v priporu nihče ni obiskal, niti sestra Sabine, ki ga je imela tako zelo rada. Predvideval je, da ga ima tudi ona za pošast in ga noče več videti. Tiste noči se je zato odločil končati svoje življenje tako, kot ga je vzel svojim žrtvam. Naslednje jutro so ga pazniki našli viseti s stropa celice. Tako nikoli ni prišlo do sojenja, s tem pa so ostala neizrečena tudi številna vprašanja in skriti premnogi odgovori, ki bi pomagali sestaviti Eckertovo kriminalno kariero. Posebna skupina preiskovalcev je nadaljevala s preiskavo njegovega primera, a ker so bolj ali manj samo tavali v temi, so decembra leta 2007 njegov primer zaključili in ga pospravili v arhiv.