„Zmeraj se bo našel kakšen 'čistun', ki ga bo erotika šokirala...“

Miha Remec se je rodil 10. avgusta 1928 v Ptuju, pisati pa je začel že pri desetih letih. Poleg tega je imel 'srečo', da so ga učili trije izjemni slovenski umetniki (Anton Ingolič, France Mihelič in Stanko Cajnkar). V njegovo otroštvo se je nato z vso grozovitostjo zasekala druga svetovna vojna. Po nemški zasedbi Ptuja leta 1941 je gestapo zaprl in v zaporu mučil njegovega očeta, pozneje pa je bila vsa družina izgnana z zadnjim transportom zavednih Slovencev v Srbijo, v Vrnjačko Banjo. Ta čas pisatelj zvesto popisuje v romanu Veliki voz, ki je izšel šele leta 1986.

Miha se je kasneje preselil v Ljubljano, kjer se je zaposlil kot novinar in takrat se je začel ukvarjati predvsem z dramatiko. In v drami Srečni zmaji (1963), se že kažejo značilnosti Remčeve znastvene fantastike: katastrofičnost, antiutopičnost in upanje v preživetje človeštva.

Nato pa je napisal politično dramo Delavnica oblakov, ki so jo povojne oblasti ostro obsodile in za Miho so takratni jugoslovanski odri zaprti. Zato se je osredotočil na pisanje znanstvene fantastike in nastanejo romani Votlina (1977), Prepoznavanje (1980) in Iksion (1981).
Z znastvenofantastično pisavo opisuje čas, ki ga živi in doživlja; čas človekove nesvobode, enoumja, porobotenja in medijske zaslepljenosti.
Štiri leta po izidu Iksiona izzide roman Mana (1985), časovne zapiske časnikarja Jurija Jereba, v katerem se iz antiutopične pisave znova vrne v realni čas, ki pa se stika z nedoumljivim mejnim čutenjem vzporednega sveta.

Po izidu dveh kratkih romanov Lovec in Nečista hči (1987) in slikanice za otroke Kodeljica v vesolju (1987), se pisatelj loti zanimive zvrsti: političnofantastičnega romana Zelena zaveza (1989), ki opisuje odcepitev Slovenije od Balkanije v daljni prihodnosti. Zanimivo je, da se osamosvojitev v knjigi dogaja skoraj neverjetno podobno kot se je v resnici.
Leta 1992 izzide Remčeva mladinska znanstveno fantastična povest Zapiski odposlanca Zemlje. Leta 2001 izzide 'nadaljevanje' romana Iksion, z naslovom Iksia, leta 2006 pa še tretji del z naslovom Iks. Leta 2008 izzide roman Ostrostrelka, kjer pisatelj 'potuje' med moškim in ženskim likom.

Svojevrstno presenečenje je nadalje tudi objava pesniških zbirk Otožne rože (2009) in Zamolčani stihi (2011) v katerih so zbrane Remčeve mladostne ljubezenske pesmi iz njegovega ptujskega obdobja od leta 1952 do 1957. Te pesmi so po nekaterih mnenjih še danes nekaj svežega, novega in privlačnega, saj jih odlikuje globok in trden ritem ter mojstrske rime.

Leta 2011 pa izzide še utopični roman Mitrejin koder, ki je svojevrsten spomenik njegovemu rojstnemu mestu Ptuju, katerega namerava, kot sam pravi, nadaljevati v novo trilogijo.

Kako bi opisali razliko med pisateljevanjem v nekdanji Jugoslaviji in sedaj v samostojni Sloveniji?
»Težko je primerjati, saj je bivša skupna domovina jugoslovanskih narodov trajala skoraj pol stoletja in se je v njej kulturno umetniška klima močno spreminjala. Kmalu po letu 1945 si je pisatelj, ki se mu je posrečilo izdati knjigo, s honorarjem lahko kupil lepo hišo, pesnik pa je za objavljeno pesem s štirimi kiticami dobil plačilo, enako poprečni mesečni plači visokega državnega uradnika. Stvari so se z leti v literaturi spreminjale, tako kot tudi politična cenzura in samocenzura. Ves čas pa je bilo pisateljsko delo visoko vrednoteno in avtorski honorarji so bili za založbe celo uradno določene, o čemer lahko dandanes samo še sanjamo …«

Kako da ste se odločili za pisanje znanstvene fantastike?
»Že v dobi odraščanja na Ptuju, v nekdanji kraljevini Jugoslaviji, sem začel pisati pravljice in zgodbe o starih Rimljanih. V glavnem sem pisanje prebiral svojim vrstnikom. Med drugo svetovno vojno je bila naša družina izgnana v Srbijo. Po končani vojni sem se pridružil mladinskim delovnim brigadam, ki so obnavljale novo državo Jugoslavijo. Začel sem pisati graditeljske pesmi, prežete z navdušenjem in upanjem, da po krvavem vojskovanju iz ruševin ustvarjamo nov svet; stilno sem se zgledoval po ruskem futurističnem pesniku Vladimirju Majakovskemu, ki je razbijal klasično zgradbo pesnitev na posamezne udarne besede brez rimanja in metrike. Po prvotni konjunkturi graditeljske poezije je v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja začel tako na zvezni kot republiški (slovenski) ravni pravi kulturniški pogrom: ta poezija je bila razglašena kot umetniško znižana raven izražanja občih občutkov in prigodniško pisanje, prijela se je je oznaka

Kdo je imel, oziroma ima, največji vpliv na vaše pisanje?
»Vsekakor oče, pesnik, dramatik in pisatelj Alojzij Remec, čeprav me nikoli ni uvajal ali silil v
literaturo, ampak mi je šele tedaj, ko sem začel resno objavljati svoje graditeljske pesmi, dal nekaj
temeljnih nasvetov za pisanje. Žal sem ga vse prezgodaj (1952) izgubil. Hvaležen moram biti tudi
knjižničarki ptujske knjižnice Sonji, žal se njenega priimka ne spomnim več, ki me je v petdesetih
letih ves čas sistematično zalagala s knjigami mojstrov klasične in sodobne literature. Kakšnega
posebnega vzornika sicer nimam, so me pa prevzeli že omenjeni pesnik Vladimir Majakovski,
Rabindranth Tagore in Antoine de Saint-Exupéri s svojim Malim princem.«

Pod psevdonimom ste dolga leta pisali tudi prispevke v časopisih. Je bilo to potrebno?
»Šlo je za satirične kotičke z dnevnopolitično vsebino, ki sodijo v časnikarsko zvrst. Sklenil sem, da
svoje poklicno novinarsko delo na eni in umetniško ustvarjanje na drugi strani razmejim, za razliko od večine časnikarjev, ki so prepričani, da so v bistvu pisatelji. Ne trdim, da ni včasih tudi časnikarstvo svojevrstno umetniško ustvarjanje, vendar neka ločnica med novinarstvom in literaturo vendarle obstaja. Zaradi tega mojega stališča so me posamezni časnikarski kolegi, predvsem v kulturnih redakcijah, imeli v želodcu.«

Ker se posvečate tudi poeziji, v vašem zadnjem romanu Mitrejin koder so pesmi celo pomemben del zgodbe, me zanima, kakšno razliko vidite med ustvarjanjem poezije in proze?
»Za oboje je potreben navdih. Že mnoga leta občudujem pesmi slovenske pesnice Vanje Strle, ki jih
vedno znova prebiram in so zame vedno znova nekaj novega. Povedal sem ji to in da se čudim, kako se ji posreči v nekaj vrsticah in besedah v posamezni pesmi izreči toliko, za kolikor moram v svojem romanu napisati nešteto strani. Pa mi je odvrnila, da se tudi ona čudi, kako lahko spravim skupaj roman. Naj na vprašanje o razliki, na odgovorim v prispodobi: pesniku se pesem utrne kot solza, za roman pa se mora romanopisec tudi preznojiti.«

Vaši antiutopični romani so prežeti z erotiko, ki je popolnoma brez kompromisa. Je bilo to v preteklosti šokantno, ali pa je celo bolj šokantno danes?
»V antiutopični pisavi, se pravi v predvidevanju črne prihodnosti, se kot pisatelj ukvarjam predvsem z možnostjo preživetja človeške vrste na tem planetu in zato erotika, kot temeljni nagon za razmnoževanje ne more biti šokanten. Seveda nastaja problem zmotnega kritiškega predalčkanja, ki ne ločuje erotike (vsebujoče telesno in duhovno ljubezen) in pornografije, svinjarjenja, ki se vrti zgolj okrog telesnega občevanja in sprevrženostih, namenjenih čutnemu vzburjanju bralcev. Vselej se bo našel kakšen čistun, ki ga bo erotika v mojih romanih šokirala, ne bo ga pa motilo nasilje, sadizem in razčlovečenost, ki se vse bolj pojavlja v znanstvenofantastičnih romanih pa tudi ostali literaturi.«

Roman Ostrostrelka velja za izrazito erotičnega in so ga menda prav zaradi tega založbe zavračale. Je to res?
»Res je, da je zgodba tega romana nekoliko absurdno erotična, a še zdaleč ni v njej »pornografija
zasenčila antiutopije«, kot je to ugotovila neka nadobudna spletna kritičarka, ki je iz celotnega
romana izvlekla in objavila v svoji kritiki zgolj kratek nepovezan stavek, ki naj bi to njeno trditev
potrdil. Morda je brala tisti znameniti stavek nekega prepotentnega kritika, da bo v kateremkoli
romanu našel stavek, s katerim bo spravil avtorja na vislice … Založbe niso Ostrostrelke zavračale
samo zaradi erotike, ampak tudi zaradi splošnega odnosa do žanra, ki ga naši mladi literarni kritiki
že nekaj let papagajsko povzemajo iz ameriške kritiške sfere: da je konec znanstvene fantastike, ker
jo je presegla fantastika znanosti. Ta trditev sploh ne drži, kajti trenutno imajo skoraj vse filmske
in literarne svetovne uspešnice primesi te zvrsti. Ostrostrelka je končno izšla pri majhni ljubiteljski
založbi Spirea iz Slovenj Gradca in je pri bralcih doživela razmeroma zelo ugoden sprejem.«

Pred kratkim ste izdali roman Mitrejin koder in pesniško zbirko Zamolčani stihi. Se lahko nadejamo ponatisa trilogije Iksion, Iksia, Iks? Kaj snujete v prihodnosti?
»Mitrejin koder sem »spletel« v čast mojega rojstnega mesta Ptuja, tudi Zamolčani stihi so
iz mladostnega ptujskega obdobja 1952 – 1957. Trilogijo lahko objavim takoj, ko bom našel
zainteresiranega založnika. Tema je namreč aktualna, saj vsi trije romani preigravajo konec sveta,
ki je letošnje leto svetovno aktualen. Moja snovanja pa se vrtijo zlasti okrog nove trilogije, ki
bo nadaljevanje Mitrejinega kodra. V predalu imam tudi dokončano zbirko najnovejših pesmi
Pogrešanja.

Čestitke za vztrajnost pri vaših letih! Zdi se namreč, da je stanje slovenskih avtorjev, kar zadeva preživetje samo s pisanjem, klavrno.
»Stanje ni klavrno samo za pisatelje, ki jih trenutna politična oblast skuša poniglavo ponižati, ampak za slovensko kulturo nasploh, saj jo vlada potiska med metanje nog, nogomet mislim. Neverjetna ošabnost, ki meji na izjavo Hitlerjevega nacifašističnega propagandnega ministra Josepha Goebbelsa, da se vsakokrat, kadar sliši besedo kultura, prime za pištolo! Resnično zapadamo v črnogledost na vsej črti. Včasih imam občutek, da se zbujam v Iksionu, svojem najbolj črnem antiutopičnem romanu, kjer zblojeni Vodja spravi ljudstvo v podzemne naselbine pod pretvezo, da je zunaj veliki mrč in smrtosevje. V vseh mojih romanih, naj so še tako črni, na koncu človek zmaga, se reši in preživi. To upanje ostaja globoko v meni in zato še snujem, še pišem in bom pisal, četudi bi v tem klavrnem stanju ne bilo več honorarjev, četudi bi knjige sežigali, jih porobotili in pisatelje zasramovali. Verjamem v knjigo. In pišem. Tako kot tudi drugi pisatelji pišejo. Čeprav je to, da še sploh pišemo – znanstvena fantastika …