Moskisvet.com
David Stropnik

Davidovi ekstremi

David Stropnik: 'Za svoje poslanstvo sem vedno štel, da ljudem v dnevne sobe prinesem stvari, ki jih sicer ne bi videli'

Anže Pompe
12. 07. 2019 11.54
0

David Stropnik je športni novinar, a ne v klasičnem pomenu besede. Lovi namreč pristne ljudi in čudeže narave. Ljubi avanture, ekstreme, oktanske hlape in vse, kar je drugačnega. Po dobro zgodbo se odpravi v najbolj skrite kotičke sveta. Njegova služba je tudi njegov hobi, zato je nedelja zanj pravzaprav enaka ponedeljku. Redaktor prenosov dirk motoGP na Kanalu A je poln zanimivih zgodb in življenjskih nasvetov.

Kako je videti dan športnega novinarja in kako se tvoj poklic, ki je nekakšna podzvrst tega, razlikuje od klasičnega športnega novinarstva?

Težko reči, da je športni novinar služba. Je način življenja. Ne samo zato, ker je novinar vezan na dogodke, ki se v glavnem dogajajo popoldne in konec tedna, ko ima večina ljudi prosto, ampak tudi zato ker se – z izjemo novinarjev, ki pokrivajo tekme, ki imajo vnaprej določene datume – stvari dogajajo povsem zunaj urnikov in je treba biti fleksibilen. Sam pokrivam predvsem alternativne in ekstremne športe, kar je še posebej specifično, saj poskušam najti zgodbo, ki ni tekmovalna in nima datuma. Zgodbo si je treba izmisliti, se družiti s športniki, zato se sam z vsemi športi, ki jih pokrivam, tudi aktivno ukvarjam. Zgodba je pri meni zato obratna. Naprej sem bil športnik v vseh teh športih, šele potem je nastopilo novinarsko delo.

Adrenalin je njegovo srednje ime.
Adrenalin je njegovo srednje ime. FOTO: David Stropnik

Kako te je zaneslo v te vode? Začel si študirati astrofiziko, pa presedlal na komunikologijo ...

Med študijem sem po naključju dobil delo na Slovenski tiskovni agenciji (STA), ki se je takrat ravno odprla. Tam sem se naučil pisati hitro in selektivno, torej ločiti pravo meso od navlake. To delo me ni veselilo, ker je bilo podobno tekočemu traku. Odšel sem na Mladino, kjer sem se znašel v okolju, ki mi ni bilo blizu. Tam so teme v glavnem politične, kar je skregano z mojimi nazori. Naslednja postaja je bilo Delo šport, kjer sem bil nekaj let, nato pa sem prišel na POP TV, kjer sem že 23 let. Nekaj časa so bili vzporedna zgodba testi avtomobilov in motociklov tudi za druge medije. Vmes sem bil tudi demonstrator deskanja na snegu. Večino časa sem preživel med plezanjem, surfanjem, boardanjem in potapljanjem in logično mi je bilo, da bom športe, ki so mi najbližje, tudi pokrival. Takrat je bila to precej drzna misel, saj so bili ti športi zelo odročni, tudi v medijskem smislu. Ne le da niso bili prisotni, takrat ni bilo GoPro kamer, ni bilo stvari, s katerimi se danes vsi snemajo. Vse te skrajne razmere je bilo težko spraviti na kamero.

Na spletni strani Moškisvet.com lahko spremljate novo rubriko DAVIDOVI EKSTREMI, ki je vsak petek bogatejša za nov zanimiv prispevek izpod prstov Davida Stropnika.

Spomnim se svojih prvih Dakarjev ... Enkrat sem poiskal nekega Slovenca, ki se je iz Maroka vračal v Slovenijo. Drugič sem šel v Slovenijo v enem ''šusu'', in sicer 4700 kilometrov z mavretanske meje, da sem čimprej prinesel film, ker pošiljanje še ni bilo mogoče. Takrat je bil to res izziv, pa tudi športi niso bili uveljavljeni. V svoji diplomski nalogi sem dokazoval, da so ekstremni športi idealni za televizijo, kar se je pokazalo takoj, ko je tehnologija omogočala snemanje. So vizualno zanimivejši, ker se več dogaja, ljudje pa danes želijo čim več dogajanja na časovno enoto.

Kateri so bili tvoji največji izzivi?

Za svoje poslanstvo sem vedno štel, da ljudem v dnevne sobe prinesem stvari, ki jih sicer ne bi videli. Ne samo s skrajnega okolja, ampak tudi kotičkov sveta, ki niso najlažje dostopni in ljudje tam načelno ne bi nikoli bili. Nekaj takega je bila vožnja z avtomobili po severnem polarnem morju med Kanado in severnim polom. Najtežje je bilo dobiti avtomobil svetovnega prvaka v reliju, Richarda Burnsa in Marcusa Grönholma, ker ti ga nihče noče dati. Ali pa motor svetovnega prvaka v superbiku. To so stvari, ki so ljudem na očeh, ampak je najtežje priti zraven. Izziv je bila tudi celodnevna vožnja po asistenčni trasi Dakarja. V starih časih, ko je bil Dakar še v Afriki, si dejansko vozil po Sahari in nizkih poljih, kar niso bile mačje solze, ukvarjati pa sem se moral predvsem s tem, kako spraviti sliko v Slovenijo. Ves dan si vozil, potem pa še delal, ko je bilo etape konec.

Deskanja si ne pusti vzeti.
Deskanja si ne pusti vzeti. FOTO: David Stropnik

Kaj je poglavitna lastnost športnega novinarja?

To je zelo različno. Pri klasičnem športnem novinarju, ki gre v aklimatizirano okolje, je pomembno, da je pismen, da pozna tematiko in statistiko. Če gledam svoje projekte, je trma skoraj najboljša stvar, ker delaš stvari, h katerim je nemogoče priti zraven in ne smeš obupati. Problem je priti že do človeka, vozila ... Pomembno je tudi, da si s temi športi na 'ti'. Če hočeš narediti res dobro zgodbo o plezanju, moraš plezanje razumeti in kdaj tudi plezati, ne zgodbe zgolj delati s tal. V vseh športih, ki jih delam, sem tudi tekmoval, in to celo na evropskem nivoju. Tako oborožen lahko res poveš insajdersko zgodbo, ki je kot opazovalec ne moreš. Pri teh športih je to pomembno, ker ne gre za rezultat, ampak za zgodbo. Pri nogometu gre za rezultat. Kdo premaga koga – to ljudi zanima.

Aljaž Bedene: V Miamiju si želim videti Dragića in Dončića
Preberi še
Aljaž Bedene: V Miamiju si želim videti Dragića in Dončića

Kateri športnik je nate naredil največji vtis?

Z vsemi, s katerimi sem delal, sem bil veliko skupaj. Travis Pastrana (eden od pionirjev freestyle motokrosa, op. p.), Niki Lauda … Čeprav sem pokrival formulo 1 pet let, sodobni dirkači name niso naredili vtisa. Še vedno me navdušujejo ljudje, ki dirkajo na Isle of men TT, kjer ni izletnih con, kjer je vsaka napaka usodna. Vse športe, s katerimi se ukvarjam, druži to, da ni popravnega izpita. Pri športih z žogo je najslabša stvar, ki se ti lahko zgodi, da se nogometašu zmanjša bančni račun. V športih, ki jih pokrivam sam, ljudje umrejo, če storijo napako. Nedavno sta umrla David Lama in Hansjörg Auer, s katerim sem lani in letos delal intervju. To je neizbežno. Ogromno sem delal s Tomažem Humarjem – še preden je bil medijsko odmeven. Vsi začetni projekti so bili najini.

Vsi ti ljudje imajo nore zgodbe in težko je samo nekoga izločiti. Skoraj nihče v tej branži, ki je v vrhu, nima slabe zgodbe. Imajo zgodbo, ki ni samo tekmovalna, ampak tudi življenjska.

Kakšno dozo adrenalina potrebuješ? Si še vedno tako divji kot nekoč?

Z leti vedno manj tvegaš. Lani sem imel 100 dni frirajda v hribih, kar je precej veliko. Sem vsepovsod oz. tam, kjer je malo bolj divje. Znova sem se navadil voziti motor, saj sem imel pred petimi leti hudo poškodbo in imam še vedno težave z roko. Motorja in smučarskega oz. borderskega frirajda ne dam, za drugo pa zmanjkuje časa. 12-letni sin vozi motokros in skupaj voziva enduro, zato danes počnem stvari, ki jih lahko počneva tudi skupaj.

Jabolko ne pade daleč od drevesa. David in njegov sin.
Jabolko ne pade daleč od drevesa. David in njegov sin. FOTO: David Stropnik

Zagotovo je res, da ne počnem več tako norih stvari kot pred 10, 20 leti. Zdaj cenim tudi to, da uživaš v vsaki stvari, se vmes usedeš, ker veš, da meja, ki si jih postavil pri dvajsetih, verjetno ne boš presegel.

Na sprehodu na Šmarno goro te pa verjetno vseeno ne bomo srečali?

Vsak dan nekje na Zemlji sneži. Samo poiskati moraš, kje. Vsak dan je nekje na Zemlji tropsko poletje. Mene stvari hitro zdolgočasijo. Nekateri uživajo v sprehodu, jaz uživam v tem, da premikam svoje meje, ker na koncu je napredek to, da se soočiš s svojimi strahovi, pa ne nujno s športi.

Kaj lahko bralci spletne strani Moškisvet.com pričakujejo od tebe?

Ponudil bom teme, povezane z vozili, športnimi dogodki in avanturami, a na drugačen način. Če bom delal test vozila, ne bom delal test klasičnega avtomobila, ki ga gre lahko testirat vsak. Ponudil bom stvari, ki so ali nedosegljive ali drugačne, kot na primer dirkalni avtomobili, dirkalni motorji in eksotična vozila, kako se ta vedejo na podlagah, za katere niso v osnovi namenjene ... Kar zadeva reportaže, bom pokrival drugačna tekmovanja, pisal drugačne potopise. Izletov se bom lotil na drugačen način in dal ljudem idejo, da malce širše razmišljajo, da lahko običajne stvari počnejo na manj običajen način. To ni le zanimivo za branje, ampak je zanimivo poizkusiti. Ne gre za skrajnosti, ampak stvari, ki so dosegljive vsakemu, le malo drugače zapeljane. Obetajo se tudi intervjuji z izredno zanimivimi ljudmi, ki pa ne dobijo prostora v večjih medijih, saj niso dovolj prepoznavni. Vemo, da ljudje danes v medijih želijo brati o ljudeh, ki so že prepoznavni, pri tem pa zamudimo veliko zanimivih oseb, ki nimajo možnosti postati prepoznavni, saj se ukvarjajo s športi, kjer so proračuni manjši oz. njihov vpliv ni dovolj močan. Po mojem mnenju imajo ti bistveno bolj zanimive zgodbe kot večina uveljavljenih športnikov. Avanture ti pustijo nekaj več kot pa golo tekmovanje. To ne pomeni, da na tekmovanja gledam podcenjujoče, ker da vsak športnik vedno svoj maksimum, karkoli počne. Menim pa, da tekmovanja, ki imajo zraven duha avanture, človeka na koncu pustijo bolj polnega, čeprav ti klasično tekmovanje morda bolj napolni bančni račun.

KOMENTARJI (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
ISSN 2630-1679 © 2024, Moskisvet.com, Vse pravice pridržane Verzija: 417