Zgodovina otroškega dela v slikah

Skozi vso zgodovino so bili otroci, predvsem iz ne privilegiranih družin, sredstvo delovne sile. Sprva lahko večinoma govorimo o delu na kmetiji in vajeništvu, ki je bil pač sestavni del takratnega življenja, a z industrializacijo se je otroško delo preselilo v tovarne, rudnike in tako naprej.

Razlog je v tem, da z razvojem strojev ni bila več potrebna moč odraslega človeka in vsaj določena opravila so lahko opravljali otroci, ki so za delo dobili nižje plačilo in mnogokrat tudi slabše delovne pogoje.

Otroci so začeli delati, ko so bili stari okoli šest ali sedem let, delali pa so šest dni v tedno, od 12 do 18 ur na dan. Otroci seveda niso mogli izbirati zaposlitve ali kaj bodo v določeni proizvodnji delali. Med najpogostejšimi opravili so bila čiščenje in popravljanje strojev, potiskanje tovornih vozičkov po rudniških jaških, čiščenje dimnikov, proizvodnja za trakom, trgovina na drobno in nenazadnje prostitucija.

V zahodnih državah je bilo okoli leta 1800 zaposlenih približno dva milijona otrok. Neki lastnik tovarne stekla je zaposlil otroke, ki jih je imenoval "vražički", večina jih je bila mlajša od dvanajst let. Delati so morali ponoči, njihovo delo pa je bilo, da so vlačili velike lonce staljenega stekla. Lastnik je okoli tovarne napeljal bodečo žico, da mu "vražički" ne bi pobegnili, kar otroke dejansko naredi za sužnje. Novinar Bertrand Russel je za časnik The Impact of Science on Society zapisal: "Otroke so morali pretepati, da med delom niso zaspali. Kljub temu nekateri niso zdržali in so jih pohabili, celo ubili, ali pa so zaspali kar med prenašanjem žarečega stekla, ki so ga polili po sebi. Starši preprosto niso imeli izbire, saj so bili tudi sami v veliki stiski."

Otroci so bili glede na poročilo Bertranda popolnoma prepuščeni tovarnarjem in delovodjam, ki so lahko z njimi počeli kar koli. Večinoma nihče ni odgovarjal, če je kateri med delom umrl. To so preprosto pripisali nesreči. Mnogi tovarnarji so otroke kupovali v sirotišnicah, kar je pomenilo, da jim niso plačevali ničesar in je šlo v resnici za sužnje.

In prvi korak pri ustavitvi te brutalnosti se je zgodil v Angliji. Leta 1819 so prisilili angleško vlado, da je sprejela zakon, imenovan "Factory Ads", ki je v tovarnah omejil delo otrok, mlajših od 18 let, na največ 12 ur na dan. Vendar tega bolj ali manj ni nihče upošteval.

Do leta 1833 so sprejeli nov zakon, ki je omejil delo otrok, starih od 11 do 18 let, na največ 12 ur na dan, delo otrok, mlajših od 11 let, pa največ na osem ur na dan, prepovedali pa so delo mlajšim od devet let.

Navkljub tem zakonom je število zaposlenih otrok naraščalo in ocenjuje se, da je bilo do leta 1910 samo v ZDA zaposlenih čez dva milijona otrok, mlajših od 15 let.

V zahodnem svetu se je delo otrok precej omejilo, po svetu pa je še zmeraj prisotno. Trenutno naj bi bilo po svetu 218 milijonov zaposlenih otrok. Po podatkih različnih ustanov je največji delež teh otrok v Afriki in Indiji, pri čemer je večina otrok zaposlenih v kmetijstvu. Približno 20 milijonov otrok naj bi bilo zaposlenih v industriji.

Vendar je resnica verjetno še precej hujša kot uradna statistika in v realnosti so številke precej višje. Saj mnogo otrok nima rojstnih listov in so pod nadzorom organiziranih ljudi, ki imajo dovolj vpliva, da jih skrijejo. Poleg tega mnogi otroci pristanejo kot sužnji nezakonitih organizacij ali celo paravojaških skupin, ki jih z drogami in mučenjem prisilijo, da postanejo vojaki.

Zdi se, da bi bil najboljši korak do uničenja otroškega dela, da se preprosto prepove, vendar so primeri pokazali, da stvar le ni tako enolastna. V Bangladešu je zaradi zakona o prepovedi otroškega dela na cesti končalo 50.000 otrok, ki so bili v večini zaposleni v tekstilni industriji. Večina od teh je končalo v kamnolomih, ječah, še več pa v prostituciji, torej v sektorjih, ki so precej nevarnejši od tekstilne industrije.