Je poznan po tem, da je s svojim bratom Remom ustanovitelj večnega mesta in po tem, da je umoril svojega brata. Po legendi naj bi Romolus okoli Rima zgradil obzidje, ki ga ne bi mogel zavzeti noben sovražnik. Njegov brat Rem se mu je posmehoval in preskočil zid, kar je Romula tako razjezilo, da je ubil svojega brata rekoč: „Smrt vsakemu, ki bo preskočil moj zid.“
Znan je bil tudi po tem, da je želel povečati število prebivalcev v mestu, to pa je delal tako, da je posiljeval in podpiral posiljevanje. Tako je nekoč povabil množico žensk iz mesta Sabine na zabavo, jih napil in neporočene ženske razglasil za svoje žene. Kralj Sabine Tit Tatij (Titus Tatius) je zaradi tega razglasil vojno, ki pa ni trajala prav dolgo in kmalu sta oba 'cesarja' razglasila mir. Tita je malo po tem ubila množica jeznih podanikov.
Nekega dne je Romul s skupino senatorjev žrtvoval bogovom ob reki Tiberi, ko je ljudi pregnala huda nevihta, ob reki pa so ostali samo cesar in senatorji. V mesto so se vrnili samo senatorji in razglasili, da je bog Mars odpeljal Romula v nebo. Kar je najverjetneje pomenilo, da je njegovo truplo odplavalo po Tiberi.
Tul je bil zloglasen po tem, da je za vsako stvar razglasil vojno. Nekega dne je brez pravega razloga napovedal vojno sosednjemu mestu Albi Longi, vendar se je zavedal, da nima smisla pošiljati vojakov, ki so bili v večini primerov v sorodstvenih vezeh z ljudmi v Albi. Zato je predlagal, da pošljejo po tri vojake, tri brate, ki bi se borili za svoje mesto. Iz Rima so bili izbrani bratje družine Horatii, iz Albe pa bratje družine Curatii. Preživel je samo eden od bratov družine Horatii, kar je pomenilo, da je zmagal Rim. Vendar se kralj Albe ni želel podrediti in je napadel z vojsko. Tul, ki je tako rekoč živel za spopade, je uničil vojsko iz Albe, uničil je tudi njihove zaveznike Fidenate in Veie, a mu to še ni bilo dovolj, zato je napadel še nekaj plemen, ki sicer niso imeli nič z vojno, a so živeli v okolici Albe. Leta 642 je v Tula udarila strela, menda zaradi tega, ker ni daroval bogovom.
Lucij Tarkvinij Prisk (Tarquinius Priscus), 616–579 p. n. š.
Tarkvinij ni bil rojen v Rimu, vendar je bil častihlepen in dober politik, zato se je prikupil takratnemu kralju Anku Marciju. Ank mu je tako zaupal, da je Tarkvinij pazil njegova sinova. 'Prebrisani' Tarkvinij pa je vedel, da ga do prestola ločita prav ta dva otroka. Vendar po takratnih rimskih zakonih prestol ni bil avtomatično dodeljen potomcem. In zato je Tarkvinij skoval dokaj preprost načrt, ki se ga ne bi sramovali niti najhujši hollywoodski zločinci.
Ko je Marcij umrl, je Tarkvinij dejal sinovoma, naj odideta na lov, medtem ko bo uredil vse za pogreb. Sinova sta ga ubogala in odšla, Tarkvinij pa je v tem času na svojo stran pridobil ljudstvo Rima in se oklical za vladarja. Njegova vladavina je bila znana po norih orgijah in morijah, zato ni nič nenavadnega, da si je nakopal cel kup sovražnikov. A najbolj sta ga sovražila Marcijeva sinova, ki sta najela dva morilca. Prvi je vladarja zamotil s pogovorom, drugi pa je prišel od zadaj in s sekiro razklal njegovo glavo. Vendar je imel Tarkvinij asa v rokavu.
Servij Tulij (Servius Tullius), 578–535 p. n. š.
Tarkvinij je predvideval, da ga bo kateri od plačanih morilcev slej kot prej spravil pod rušo, zato je imel načrt. Njegova žena je razglasila, da je hudo zbolel (seveda je bil v resnici mrtev) in da bo v njegovi odsotnosti vladal njegov zet Servij. Ko so končno razglasili, da je vladar umrl, je bil Servij že ukoreninjen na prestolu, oba sinova pa sta bila varno za zapahi.
Servij je bil znan po svojih vojaških sposobnostih, predvsem po zmagi nad Etruščani. Na koncu je končal kot žrtev svoje hčerke Tule in njenega moža, Tarkvinijevega vnuka Lucija. Lucij ni imel Tarkvinijeve prefinjenost. Nekega dne je odšel v senat in se razglasil za cesarja, kar je seveda razjezilo Tulija. Vendar tudi senatorji niso bili na njegovi strani in so starega vladarja preprosto vrgli na ulico, kjer pa ga je že čakal morilec, ki sta ga najela njegova hčerka in njen mož.
Lucij Tarkvinij Ošabni (Lucius Tarquinius Superbus), 535–510 p. n. š.
Je bil zadnji rimski kralj in sovražili so ga bolj ali manj vsi Rimljani. Izboril si je popolno oblast in je lahko po svoji volji obsojal ljudi na smrt ali jim jemal premoženje. Poleg tega je imel sina z imenom Sextus, ki je posilil plemkinjo Lucrecio. Med žrtvami Lucijevih sodnih procesov sta bila tudi oče in brat Lucija Junija Bruta. Brut je tudi iz maščevanja vodil upor proti Luciju in pridružila se mu je še rimska vojska. Sextus je zbežal v Gabio, kjer pa so ga ubili, Lucij pa je preostanek svojega življenja preživel v izgnanstvu. Rim so nato v naslednjih letih pretresale državljanske vojne dokler niso ustanovili republike. Brut je postal senator in je dal zaradi suma o zaroti ubiti svoja sinova. Okoli leta 507 p. n. š. sta ga ubila Lucijeva sinova.
KOMENTARJI (6)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV