Kako so Angleži poskusili 'umakniti' Lenina

Tik pred koncem prve svetovne vojne so ruski boljševiki izvedli oktobrsko revolucijo in za vedno začeli spreminjati podobo sveta. Revolucijo je izvedla skupina socialistov in bodočih komunistov, navdahnjenih z 'rdečo' biblijo Karla Marxa in Friedricha Engelsa. Skupino je vodil karizmatični govorec in pravnik Vladimir Ilič Uljanov, ki so ga kameradi poimenovali Lenin.

Z razvojem dogodkov po oktobrski revoluciji pa je Lenin začel delati v škodo zaveznikom, ki so se močno trudili poraziti močno 'kajzerjevo' vojsko na zahodni fronti. Lenin je kanil za vzdrževanje revolucije in novo vzpostavljenega sistema svoje izmučene vojake potegniti nazaj v Rusijo in prekiniti boje na vzhodni fronti. Jasno mu je bilo, da ob seriji porazov na bojiščih nemška armada zelo hitro lahko napreduje proti Moskvi in ogrozi revolucijo, zato je bil namen podpisati premirje popolnoma legitimen.

Rusi so podpisali mir v Brest-Litovskem (marca 1918)  proti silam osi le pol leta po izvedbi oktobrske revolucije in Britance je zato hudo zaskrbelo za prihodnost. Zavezniki bi zelo težko zdržali pritisk celotne nemške armade na zahodni fronti.

Britansko vodstvo se je zato po besedah profesorja Roberta Servica odločilo za atentat na Lenina in obrat v boljševiški revoluciji. Na mesto britanskega diplomata v Moskvi so imenovali Škota Roberta Brucea Lockharta. Odkriti namen Britancev je bil spet prepričati Ruse, da bi vstopili v vojno z Nemci. Vendar so po besedah Servica Britanci pod pretvezo pomoči in dobavljanja orožja za vzhodno fronto poskusili tudi s finančno podporo raznimi moskovskim antisocialističnim gibanjem, katerim naj bi Lockhart denar dostavljal osebno. Poslali so tudi enoto 5000 vojakov na sever SSSR, s kjer naj bi sovjetom podarjeno vojaško opremo za boj proti silam osi obvarovali, da ne bi padla v nemške roke.

Vendar jima je načrt prekrižala Fanya Kaplan, judovska revolucionarka, ki je pripadala levim socialistom, boljševiškim bratom v revoluciji, nato pa (ob podpisu Brest-Litovskega miru) Leninovim nasprotnikom. Kaplanova je Lenina dvakrat ranila, vendar ne ubila, saj so ga zdravniki uspeli rešiti. Med poznejšimi zaslišanji je vztrajno zanikala kakršnega koli botra in trdila, da se je za atentat odločila izključno sama.

Seveda ji Sovjeti niso verjeli in (očitno po naključju) aretirali Lockharta. Reillyju pa je uspelo pobegniti. Diplomat jim je priznal načrte za atentat, vendar so ga pozneje zamenjali za svojega vohuna v Londonu. Reilly pa se je pozneje vrnil v Rusijo na drugo misijo, vendar so ga v dvoboju ruski obveščevalci ujeli in ubili.

Lockhart je pozneje sicer vse zanikal v svoji knjigi, vendar je pred kratkim profesor Service našel Lochartovo pismo, ki ga je priskrbel njegov sin Robin. V pismu bivši vohun nakazuje, da sta imela z Reillyjem vse pripravljeno za akcijo in le usoda je hotela, da jima je mlada Fanya preprečila načrt. Seveda, kot je to v navadi pri velikih silah, Britanci nočejo odpreti svojih arhivov v zvezi s subtilnimi aktivnostmi tudi celih 80 let po dogodkih in tako razjasniti še en vohunski plan, ki bi lahko dodobra spremenil razmerja moči v naslednji desetletjih.