Bitka pri Termopilah
Ena najbolj znanih bitk, ki jo zgodovinarji in vojaški strategi še danes navajajo kot dober primer, tega, kako se lahko majhna vojska z dobro taktiko in zagrizenim bojevanjem upira veliko močnejšemu sovražniku. Bitko je v sodobno zavest zasidral tudi film 300 režiserja Zacka Snyderyja, ki zgodovinsko sicer ni bil ravno natančen. Špartanski kralj Leonidas se tako ni boril le s 300 rojaki, saj so v bitki sodelovale tudi mnoge druge grške mestne države. Nekaj tisoč vojakov sta tako prispevali Akradija in Tespija, tako da se je Perzijcem (ki naj bi jih bilo po sodobnih ocenah med 100 in 300 tisoč) upiralo okoli 6000 vojakov. Maloštevilni Grki so v ozkem grlu uspeli več dni zadrževati ogromno perzijsko vojsko, dokler jih ni, vsaj tako pravi legenda, izdal domačin Efialt, ki je Perzijcem razkril stezo, ki je vodila Grkom za hrbet. Ko je Leonidas sprevidel, da je poraz neizbežen, je odslovil večino vojske, sam pa se je s 300 Špartanci, 700 Tespijci in 400 Tebanci boril do zadnjega moža.
Večno mesto Rim so leta 1527 napadale vojske Svetega Rimskega cesarstva pod poveljstvom cesarja Karla V., ki so jih večinoma sestavljali barbari in najemniški vojaki. Ko so vojaki prebili mestno obzidje, so preslišali cesarjeve ukaze in se takoj pognali na vatikanski grič, da bi oropali najbogatejše krščansko mesto. Podivjani hordi niso bili tuji niti umori, predvsem pa so hoteli v svoje roke dobiti papeža Klementa VII. 189 pripadnikov slavne švicarske garde (kolikor jih je ostalo po boju za mesto) se je zato utrdilo pred vrati bazilike Sv. Petra in se pogumno spopadlo v več kot 20.000 napadalci. V srditem boju so cesarsko vojsko uspeli zadržati tako dolgo, da je papež lahko pobegnil skozi predore pod Rimom. Preživelo je le 42 vojakov švicarske garde, a so bili vsi ranjeni.
Bitka pri Alamu
Obleganje utrdbe Alamo v Teksasu je trajalo od 23. februarja do 3. marca 1836, gre pa za enega glavnih razlogov, zakaj je Teksas najprej postal neodvisen narod in šele nato ena izmed zveznih držav ZDA. Okoli 200 slabo oboroženih teksaških upornikov se je zabarikadiralo v staro špansko utrdbo, kjer jih je z več kot 2000 vojaki neusmiljeno napadal mehiški general Antonio Lopez de Santa Anna. Več dni so se Američani silovito upirali Mehičanom, ki so utrdbo napadli tudi s topovi. General Santa Anna je zato ob zori zaukazal napad presenečenja. Mehičanom je namera uspela in pobili so vse branilce utrdbe. A tudi to ni kaj dosti pomagalo, saj je general Sam Houston aprila istega leta porazil mehiško vojsko in tako ustvaril neodvisno republiko Teksas.
Zadnji upor peščice samurajev pod vodstvom Saiga Takamorija, ki so se borili za svoj način življenja. Več kot tisoč let so samuraji branili Japonsko, sedaj pa so jih izpodrinili najemniški vojaki s puškami. Do poslednje bitke je prišlo 24. septembra 1877, ko je Saiga in njegovih 300 bojevnikov med umikom na hribu Shiroyama obkolila cesarska vojska, ki je štela več kot 30.000 mož. Poveljnik cesarske vojske je samurajem seveda ponudil možnost predaje, kar zanje seveda ni bilo sprejemljivo. Vojska je zato napadla uporniške samuraje s topovi, čemur je sledil frontalni napad. Saigo je bil večkrat ranjen, nato pa je storil obredni samomor. Prvotni napad je preživelo le kakih 30 mož, ki so nato na konjih napadli cesarske bojne vrste. Sicer so se v bitki izkazali, a na koncu so umrli vsi do zadnjega moža, z njimi pa je umrl tudi duh samurajev.
Bitka pri Camarónu
Spopad, ki je v svetu proslavil francosko tujsko legijo v času, ko so bile vse uči uprte v ameriško državljansko vojno. Skupina 65 francoskih vojakov, ki jih je vodil Jean Danjou, je v podporo francoskemu osvajanju Mehike 30. aprila 1863 dostavljala zaloge v mehiško mesto Veracruz, ko so jih ujeli Mehičani. Čeprav so jih ujeli na odprtem, so se uspeli umakniti v haciendo po imenu Camarón. Tam so se borili kot obsedeni in odbijali napada za napadom, vse dokler jim ni začelo primanjkovati streliva. Tudi po smrti kapitana Danjoua so se njegovi možje borili naprej, vse dokler ni na nogah stalo le še šest Francozov, ki so bili brez krogel in smodnika. Kljub temu se niso predali, temveč so z bajoneti napadli mehiško vojsko. Trije so bili takoj ubiti, preostali trije pa so se predali, a pod svojimi pogoji. V zameno za predajo so namreč od Mehičanov zahtevali, da jim pustijo obdržati orožje, uniforme ter da lahko odnesejo mrtve. Mehiški generali so iz spoštovanja do Francozov ugodili njihovim zahtevam, francoska tujska legija pa še danes slavi 30. april.
Ena izmed bolj slavnih bitk v bojih med Angleži in Zuluji, kjer je maloštevilna angleška vojska uspela odbiti napad ogromne zulujske vojske. 139 angleških vojakov – večinoma je šlo za inženirje in druge vojake, ki se po navadi ne borijo – je 22. januarja leta 1879 ostalo v starem misijonu (ki je služil tudi kot oskrbovalna postaja), medtem ko so 'pravi' vojaki odšli v bitko pri Islawandhu, kjer so jih vse do zadnjega pobili. Zuluji niso bili zadovoljni z zmago v bitki pri Islawandhu, zato so želeli poraziti še preostale Angleže v utrdbi Rorke's Drift. Med 3000 in 4000 Zulujev je tako napadlo peščico angleških vojakov, ki pa so pogumno odbijali val za valom. Zuluji so odnehali šele v zgodnjih jutranjih urah 23. januarja, ko se je na obzorju prikazala kolona angleških vojakov, ki so s seboj imeli tudi topove. Med branilce so po bitki razdelili 11 Viktorijinih križcev, kar je največ podarjenih odlikovanj v eni sami bitki.
Bitka pri Pasir Panjangu
1.400 malajskih, britanskih, indijskih in avstralskih vojakov je 13. februarja leta 1942 poskušalo ubraniti mesto Pasir Panjang v Singapurju ali pa vsaj zadržati napadalce tako dolgo, da bi se civilisti lahko umaknili. Zavezniki so se pogumno upirali, a proti več kot 13.000 japonskim vojakom praktično niso imeli možnosti. Večina jih je padla med bitko, nekaj pa so jih Japonci ujeli. Prav ti ujetniki so kasneje izdelali slavni most čez reko Kwai. V zadnjih urah bitke je malajski poročnik Adnan Bin Saidi okoli sebe zbral 42 preživelih vojakov in se pogumno podal v boj proti več tisoč napadalcem. Zaradi srditega upora zavezniških vojakov so Japonci utrpeli hude izgube, zato so Andana (ki je bil tudi edini preživeli iz svojega voda) pred smrtjo tudi mučili.
Bitka, ki je potekala v okviru nemške ofenzive v Ardenih, s katero so hoteli Nemci še zadnjič spreobrniti potek vojne. 12.000 izčrpanih in slabo opremljenih ameriških padalcev iz 101. padalske divizije je zavzelo mesto Bastogne, ki je bilo pomembno prometno središče. Kmalu jih je popolnoma obkolilo okoli 15 nemških divizij. Misleč, da so Američani že na kolenih, je nemški general Heinrich Freiherr von Lüttwitz zaveznikom ponudil predajo. „Pa kaj še,“ so rekli zavezniki in se uspešno upirali nemškim tankovskim napadom, vse dokler jim na pomoč ni prišel general Patton. V bitki je sodelovala tudi slava četa E, ki ji postala slavna v seriji Band of Brothers.
Bitka saksonskih telesnih stražarjev pri Hastingsu
Ena izmed najbolj slavnih zgodovinskih bitk se je bila na hribu Senlac blizu Hastingsa 14. oktobra 1066. Angleška vojska pod vodstvom kralja Harolda II. se je spopadla z normansko vojsko Williama, ki je prav zaradi zmage v tej bitki dobil vzdevek 'osvajalec.' Čeprav je Angležem v bitki sprva kazalo precej bolje, so na koncu izgubili zaradi zvite Williamove prevare. Normanski vojvoda je namreč zaigral umik vojske, navdušeni Angleži pa so se seveda takoj pognali za bežečimi Francozi. V tistem trenutku se je francoska konjenica obrnila in začela sejati smrt med angleško pehoto. Harold in njegovi osebni stražarji ('housecarls') so na hribu še vedno predstavljali grožnjo, zato je William ukazal še zadnji napad. Harold in njegovi stražarji so se pogumno upirali, vse dokler ni ena izmed puščic angleškega kralja zadela v oko. Ranjenega kralja in njegovo stražo so nato napadli štirje francoski vitezi (eden izmed njih naj bi bil celo William) in v trenutku ubili Harolda, medtem ko so se njegovi stražarji držali svoje zaprisege in se ob truplu svojega kralja borili do smrti.
Bitka pri otoku Samar
Spopad je znan tudi pod imenom 'the last stand of the tin can sailors' (zadnji spopad mornarjev na rušilcih), zgodovinarji pa ga velikokrat navajajo kot eno največjih vojaških zmot v zgodovini pomorskih bitk. 25. oktobra 1944 je Admiral William Halsey s svojo ogromno tretjo floto zasledoval japonsko floto, ki pa je bila le vaba. Halseya je gnala želja, da dokončno uniči vse, kar je še ostalo od japonske mornarice. Za zaščito hrbta flote je Halsey za sabo pustil le majhno floto rušilcev, manjših letalonosilk ('baby carriers') ter nekaj spremljevalnih ladij. Skupno ime zaščitnice je bilo 'Taffy 3 (Task Unit 77.4.3). Nenadoma je skupino Taffy 3 napadla močna japonska flota z več velikimi bojnimi ladjami, ki naj bi se po ameriških podatkih umikale. Admiral Spruance, ki je vodil skupino Taffy 3, ni imel izbire in je ukazal napad. Rušilci in njihovo spremstvo so tako napadli japonsko floto s torpedi in 130-milimetrskimi topovi, ki niso mogli prebiti sovražnega oklepa, medtem ko so letala z letalonosilk na japonske ladje spuščala bombe (torped niso imela). Čeprav proti japonski floti niso imeli nobene možnosti, so Američani nanje streljali z vsem orožjem, letala pa so potem, ko jim je zmanjkalo bomb na ladje streljala kar s topovi. Američani so sicer izgubili več ladij in mož kot v bitki pri Midwayu, a so nudili tako silovit odpor in povzročili toliko škode in zmede, da je japonski admiral Takeo Kurita zmotno domneval, da je našel glavno ameriško bojno skupino in se odločil umakniti. Pogumna obramba skupine Taffy 3 proti premočnemu nasprotniku je hkrati tudi rešila ameriško invazijo na Filipinih.
KOMENTARJI (9)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV