Američani razmišljajo o odpravi na Alfo Kentavra

Znanost se kajpada naslanja tudi na fikcijo in v primeru poleta proti zvezdam so to knjige legendarnih piscev, kot so Arthur Clarke, Stanislav Lem, Isaac Asimov, Kurt Vonnegut, Ben Bova, Phillip K. Dick, Robert Heinlein in nenazadnje tudi najbolj plodovit slovenski pisatelj Miha Remec ter tudi mlad slovenski pisatelj fantazijskih zgodb in znanstvene fantastike Urban Klančnik.

V preteklosti in tudi sedanjosti se je pojavilo veliko tako zanimivih konceptov kot tudi tehničnih rešitev, s katerimi bi človeška posadka lahko premagala tako dolgo pot. Klasični raketni pogoni niso najbolj učinkoviti, saj so današnje vesoljske ladje, ki dosegajo največje hitrosti okrog 10 kilometrov na sekundo, prepočasne za povprečno človeško življenjsko dobo. Poleg tega klasični pogon zahteva veliko energije. Space Shuttle, na primer, je s svojim pogonom na trdo gorivo za vzlet v orbito (skupaj z vsemi fazami) potreboval 20 teradžulov (20 bilijonov džulov).

Za pot k zvezdam bi potrebovali kar milijonkrat več energije na tono teže medzvezdnega plovila, kot jo potrebuje Space Shuttle za vstop v orbito, saj bi morali pognati vesoljsko ladjo vsaj do ene tretjine hitrosti svetlobe (torej približno 70.000 km/s). Govorimo seveda o potovanju do Proxime Kentavra, ki je od zemljine orbite oddaljena natančno 4,23 svetlobnega leta (1,3 parseka ali 40.000 milijard kilometrov). S tretjino svetlobne hitrosti bi torej do male rdeče pritlikavke v ozvezdju Kentavra potrebovali približno 18 let, torej 36 let za obe smeri. Znanost razglablja tudi o drugih ciljih, kot je Barnardova zvezda (rdeča pritlikavka, oddaljena 6 svetlobnih let), Sirij (8,1 svetlobnega leta, ki ji dela družbo še mala bela pritlikava zvezda), Epsilon Eridana (10,8 svetlobnega leta – morda ji delajo družbo planeti podobni Zemlji), Tau Cetusa (11,8 svetlobnega leta – velika verjetnost planeta podobnega Zemlji) in Gliese 581 (v ozvezdju Tehtnice, oddaljena 20,8 svetlobnega leta – izredno velika verjetnost Zemlji podobnega planeta).

Ciljev je torej veliko, treba bo le začeti razmišljati o projektu, ki bo tehnično dovolj zmogljiv. Treba je namreč računati, da ob trenutnih energetskih in tehničnih zmogljivostih potrebujemo za tovrstno pot k najbližji zvezdi celotno energijo, ki jo človeštvo porabi v enem letu.

ZDA so pred kratkim zaključile vesoljska potovanja in 'vesoljski čolniček' je postal muzejski inventar. Zato sta se severnoameriška vesoljska agencija (NASA) in agencija za napredne raziskave na področju varnosti ( DARPA) združili v začetnem razmišljanju o možnem poletu do Kentavrove pritlikavke. Projekt se imenuje '100-letna študija o medzvezdnih plovilih', saj bo trajalo vsaj sto let, da bodo lahko pripravili vse potrebno za gradnjo vesoljske ladje. Obe agenciji bosta družno donirali pol milijona ameriških dolarjev posamezniku ali organizaciji, ki se bo lotil raziskovanja vseh tehnoloških, bioloških, filozofskih in drugih možnosti za izvedbo projekta. Jasno je, da razpis ni namenjen tistim, ki nameravajo zaključiti projekt, saj bo raziskovanje trajalo več človeških življenjskih dob. Pred časom je Mednarodna astronavtska federacija (IAF) izdala kratko študijo, ki predvideva izgradnjo primerne orbitalne vesoljske ladje za potovanje proti zvezdam do leta 2200. Vendar naj tehnične in družbene zmogljivosti človeštvu ne bi omogočale doseg Alfe Kentavra pred letom 2500. Je pa res, da študija ne obravnava revolucionarnih odkritij, ampak le trende izkoriščanja energije. Morda bomo pa ob kakšnem novem tehničnem odkritju že prej pripravljeni za pot proti zvezdam.