Ujet v kovinski valj, a živ: naprava, ki je nekoč dihala namesto človeka

Osemletno Bertho Richard so 12. oktobra 1928 sprejeli v Children's Hospital Boston. Zaradi otroške paralize je izgubljala sposobnost samostojnega dihanja. Zdravniki so se odločili preizkusiti novo napravo, ki sta jo razvila Philip Drinker in Louis Agassiz Shaw Jr. s Harvardove šole za javno zdravje.

Po podatkih Harvard T.H. Chan School of Public Health je naprava uporabljala spremembe zračnega tlaka, s katerimi je mehansko širila in krčila prsni koš.

Bolnik je ležal v velikem kovinskem valju, iz katerega je gledala samo glava. Okoli vratu je bilo nameščeno tesnilo, znotraj komore pa so črpalke spreminjale zračni tlak.

Ko je tlak padel, se je prsni koš razširil in zrak je vstopil v pljuča. Pri zvišanju tlaka je sledil izdih. Naprava je tako opravljala delo dihalnih mišic, ki jih je paraliza onesposobila.

Bertha Richard je po začetnem izboljšanju razvila pljučnico in 19. oktobra umrla. Toda naprava je dokazala, da lahko bolnika z odpovedjo dihanja ohrani pri življenju.

V naslednjih desetletjih so železna pljuča postala pomemben del zdravljenja otroške paralize. Po podatkih University of Rochester so jih v času velikih epidemij uporabljali v bolnišnicah po ZDA in drugod. Nekateri bolniki so jih potrebovali le začasno, drugi pa so v njih ostali več let.

Za posamezne bolnike železna pljuča niso bila samo medicinska naprava, ampak njihov način življenja. National Museum of American History opisuje zgodbo Marka O'Briena, ki je po otroški paralizi večino časa preživel v respiratorju, vendar je študiral, postal novinar in se aktivno vključil v javno življenje.

Še bolj neverjetna je zgodba Paula Alexandra. Guinness World Records ga je zaradi večdesetletne uporabe uvrstil med rekordne uporabnike železnih pljuč. Kljub skoraj popolni odvisnosti od naprave je študiral pravo in postal odvetnik.

Železna pljuča pa so imela tudi nevarno slabost: potrebovala so elektriko. Izpad električnega toka je zato lahko pomenil neposredno nevarnost za življenje.

Leta 2008 je Dianne Odell po skoraj šestih desetletjih v železnih pljučih umrla, ko je zaradi izpada elektrike naprava prenehala delovati.

Razvoj sodobnega mehanskega predihavanja je prinesel manjše in učinkovitejše naprave, ki zrak dovajajo neposredno v dihalne poti. Po strokovnem pregledu v NCBI so železna pljuča zato postopoma izgubila osrednjo vlogo.

K njihovemu zatonu je odločilno prispevalo tudi cepljenje proti otroški paralizi. Ko so epidemije začele upadati, je bilo vse manj bolnikov, ki bi potrebovali tako zahtevno obliko podpore.

Viri: Harvard T.H. Chan School of Public Health; JAMA; Gavi, the Vaccine Alliance; University of Rochester; National Museum of American History; Guinness World Records