Zakaj se moški izogibajo obisku terapije in kako sploh najti dobrega terapevta?

V življenju moškega obstaja nekaj neizrečenih pravil, ki se prenašajo iz roda v rod. "Ne jokaj, sam boš rešil," in "O tem se ne govori". Vse te tihe prepovedi ustvarjajo okoli moške psihe zid, ki naj bi jo ščitil. A v resnici ta zid pogosto le preprečuje, da bi moški pravočasno poiskali pomoč, in to tudi takrat, ko bi jo nujno potrebovali. Ena od tem, ki jo moški pogosto odrivajo v kot, je ravno obisk terapevta.

Statistike so jasno spregovorile: po podatkih iz več držav so le manj kot tretjina oseb, ki obiskujejo psihoterapijo, moški. Raziskave so pokazale, da se kar 78 % moških raje spopade s težavami sami, kot da bi o težavah govorili s komer koli. In medtem ko naj bi ženske pogosteje iskale psihološko pomoč že ob prvih znakih težav, moški čakajo. Pogosto čakajo celo, dokler ne pregorijo ali zbolijo in v skrajnih primerih obupajo.

Številni moški se že od malih nog učijo, da je moč v tem, da stisneš zobe in da se ne pritožuješ. Da greš tudi čez najtežje bitke sam in v tišini, še danes velja za ultimativni izkaz moškosti. Že ko majhen fantek pade s kolesa, smo lahko pogosto priča stavku: "Eh, saj ni nič, vstani!". In četudi se je v njem nabiral strah, bolečina ali solze, se jih je naučil potisniti vase in ne kazati navzven. Leto za letom se tovrsten način spoprijemanja s stresom in težavami v posamezniku utrjuje, vse dokler ne postane življenjski slog.

A težava tiči v tem, da vsaka bolečina pač ne mine sama od sebe in še posebej ne tista, ki se nabira znotraj človeka. Emocionalna utrujenost, praznina, izguba smisla in konstantna razdraženost niso karakterne lastnosti, temveč so pomembni opozorilni znaki, da želi nekaj znotraj nas na plano. Če pa moški nima orodij ali – pogosto – dovoljenja, da o tem spregovori, ostane sam in težave se čedalje bolj kopičijo.

Eden najtrdovratnejših mitov je, da obisk terapevta predstavlja šibkost. Pogosto lahko slišimo izgovor, da je nekdo "dovolj močan, da stvari predela sam". Priznati, da si izgubljen ali zmeden, pomeni popolno predajo in nemoč. A v resnici je ravno obratno – biti ranljiv in priznati lastne šibkosti terja veliko mero poguma. Poguma, da se pogledaš v ogledalo in si priznaš, da ne gre več in da potrebuješ pomoč. Pogosto pa smo lahko priča temu, da začne posameznik tiho propadati zaradi strahu pred tem, kaj si bodo drugi mislili. Narediti nekaj drugače je znak moči. In v tem smislu je terapevtski pogovor akt moči in ne nemoči.

Čeprav je sposobnost samostojnega reševanja težav vsekakor pomembna veščina, se pri čustvenih težavah pogosto izkaže za skrito past. Niso vse bitke mišljene, da jih bijemo sami, in pogosto je ravno skupnost tista, ki zdravi. Pogosto se v težavah izgubimo in ob tem pozabimo, da je ravno povezava s sočlovekom tisti element, ki ga v tem trenutku goreče potrebujemo. Terapevt ni tam, da vas "popravi". Je kot orodje za raziskovanje notranjega sveta – nekdo, ki vam pomaga razumeti, kje ste in kam želite.

Veliko moških si terapijo predstavlja kot prostor, kjer nekdo ure in ure analizira vaše otroštvo ali pa jih sili v pogovor o čustvih, ki jih komaj prepoznajo. A večina terapevtov danes deluje že zelo praktično. Pri tem sledijo klientovim željam in zmožnostim ter iščejo konkretne vzorce vedenja, čustvene odzive in razumevanje življenjskih odločitev. Predvsem pa ob vsem tem ponujajo drugačen pogled, ki pomaga stvari premakniti v drugačno smer.

1. Normalizirajte idejo terapije. Terapija ni znak poraza, temveč znak, da želite boljše življenje zase in svoje najbližje.

2. Poiščite terapevta, ki vam ustreza. Pomembno se je zavedati, da ni vsak primeren za vsakogar. Več nasvetov o izbiri terapevta lahko preberete v nadaljevanju.

3. Ne obupajte po prvem srečanju. Terapevtski odnos je kot vsako drugo sodelovanje – morda se boste morali s kom sprva spoznati in ujeti, da boste lahko zares začeli premikati stvari v drugačno smer.

4. Postavite si cilj – kaj želite doseči? Boljše odnose? Manj stresa? Več notranjega miru?

Izbira primernega terapevta je ključnega pomena za uspešno terapevtsko izkušnjo. Najprej je treba razmisliti, zakaj ste se odločili za obisk terapije – gre za anksioznost, depresijo, težave v odnosih ali kaj drugega? Na podlagi tega lahko poiščete terapevta, ki ima ustrezno izobrazbo in izkušnje na določenem področju.

Pomembna je tudi vrsta terapevtskega pristopa. Nekateri ljudje se bolje odzivajo na kognitivno-vedenjsko terapijo, drugi na psihodinamično, sistemsko ali geštalt terapijo. Pred odločitvijo se lahko pozanimate o različnih pristopih in izberite tistega, ki vam najbolj ustreza.

Pri izbiri terapevta bodite pozorni tudi na občutek varnosti in zaupanja. Že po prvih srečanjih si lahko zastavite vprašanja: Se ob terapevtu počutim slišanega in razumljenega? Imam občutek, da spoštuje moje meje in tempo?

Zaradi neurejenosti psihoterapevtskega področja v Sloveniji pa je ključnega pomena tudi to, da izbirate terapevte, ki so za to tudi strokovno usposobljeni (imajo pridobljeno licenco). Pred obiskom terapevta se dobro pozanimajte o šolanju, ki ga je terapevt zaključil, in bodite pozorni na to, da gre za eno od uveljavljenih oblik šolanja.

Za konec pa si dajte dovoljenje, da terapevta zamenjate, če se izkaže, da se v odnosu ne počutite dobro. To ne bo nikakršen znak neuspeha, temveč le skrb zase.