Neprestanemu odpiranju in zapiranju oči pravimo utripanje. Najpomembnejša vloga mežikanja je, da tekočino, ki jo izločajo žleze solznice, enakomerno razporedi po očesu. Ta tekoči sloj ščiti oko, predvsem roženico in veznico. Ko je oko ogroženo (prah, mraz, dim ipd.), se poveča produkcija solz, zato se nam tedaj solzijo oči. To tudi preprečuje, da bi v oko vstopil tujek.

Ne le, da mežikanje čisti in vlači, kar preprečuje vnetja in zagotavlja jasno sliko; poskrbi tudi, da se naši možgani medtem rahlo odpočijejo. Mežikanje namreč pomeni premor za možgane. V tem kratkem času naši možgani odplavajo in se za kratek čas "odklopijo". Gre za neke vrste krepčilni počitek, ki nam pomaga ohraniti pozornost.

Manj mežikamo, kadar smo osredotočeni, npr. med delom za računalnikom ali gledanjem televizije (tedaj zapremo oči le za toliko časa, da gre solzni sloj čez roženico). Ko se z nekom pogovarjamo iz oči oči, večinoma mežikamo usklajeno, to pa še posebej velja takrat, ko oba sogovornika govorita o temi, ki ju zanima. Zanimivo je, da ljudje med gledanjem filma mežikamo istočasno, in to običajno ob koncu prizora.

Znano je, da lažnivci mežikajo pogosteje, saj je laganje stresna situacija, možgani pa so zelo zaposleni s procesiranjem zavajajočih informacij. Velja tudi nasprotno, torej da med laganjem mežikamo manj, da bi bili bolj prepričljivi. V tem primeru lažnivca prepoznate, če mežika do osemkrat manj kot običajno.