Spanec je za človeka pomemben proces z več vidikov. Raziskave so pokazale, da so pomanjkanje spanja in motnje spanca povezani z nevrološki obolenji, kot so glavoboli, možganska kap in Alzheimerjeva bolezen, pomanjkanje spanca tudi negativno vpliva na srčno-žilni, endokrini in imunski sistem. Vodi do motenj v koncentraciji, slabše presoje, povzroča slabo počutje, zmanjša produktivnost in še bi lahko naštevali.

Zdrav človek zaspi v 10 do 15 minutah, potem ko leže k počitku. Spanje je sicer sila kompleksen proces – o različnih fazah spanja več v nadaljevanju – saj telo in možgani noč razstavljajo na koščke, kar pomeni, da se vseskozi sprehajamo med posameznimi fazami, torej med rahlim in globokim spancem ter fazo REM. Razlog za to, navajajo znanstveniki, je preživetvene narave, saj to človeka ščiti pred nevarnostjo. Z vračanjem v rahel spanec namreč lažje registriramo, kaj se dogaja okoli nas. Mojstri zaznave v času spanja so sicer delfini, ki imajo ves čas odprto eno oko in budno eno polovico možganov, medtem ko se človek med spanjem domala izklopi. Da lahko vsaj delno registriramo dogajanje okoli nas, se vedno znova vračamo v rahel spanec.

Glede na fiziološke in nevrološke značilnosti spanje delimo na dve obdobji, in sicer na spanje REM (angleška kratica za Rapid Eyes Movement oz. hitro premikanje oči) ter spanje NREM (angleško za Non-Rapid Eye Movement oz. neintenzivno premikanje oči). Slednjega razdelimo v tri faze, in sicer N1, N2, N3.

N1 označuje plitko spanje, ki je prisotno ob uspavanju. Mišična aktivnost se tedaj upočasnjuje, značilni so tudi upočasnjeni očesni gibi. V tej fazi se zlahka prebudimo. Možganski valovi se iz alfa valov spremenijo v theta valove. V fazi N2 odrasel človek prespi polovico časa. Faza N3 predstavlja globok spanec, v katerem prevladujejo počasni valovi. Gre za stadij, v katerem je osebo težko prebuditi, saj je manj odzivna na okoljske dražljaje.

Spanje v fazi REM je dobilo ime po hitrih gibih očesnih zrkel. V tej fazi zaznamo pospešeno bitje srca, spremeni se dihanje (lahko tudi s kratkimi premori), mišice so manj aktivne. Zanimivo je, da so možganske aktivnosti v tej fazi podobne vzorcu aktivnosti, ko smo budni, zato spanju REM, ki naj bi služil krepitvi spominskih procesov – sinapse se v tej fazi ohranijo ali uničijo, kar vodi v izboljšanje nekaterih spominov in izbris drugih – pravimo tudi paradoksno spanje. V tej fazi, ki predstavlja okoli 20 do 25 odstotkov časa celotnega spanja odrasle osebe (pri dojenčkih kar 80 odstotkov) in v kateri največ sanjamo, je osebo najtežje zbuditi. Takrat smo tudi najbolj ranljivi. Telo tedaj izgubi kontrolo nad telesno temperaturo, zato se lahko preveč segreje ali shladi, saj ni prisotnega potenja in drgetanja. Znanstveniki so dokazali, da tik pred nastopom faze REM nastopi kratkotrajna prebuditvena sekvenca, ki je neke vrste varnostni test, preden začnemo sanjati. Zato ne preseneča, da se spanec REM prekine ali konča s prebujanjem pogosteje kot spanec v drugih fazah.

Nekateri v času spanja bolj nadzorujejo okolico kot drugi in so še posebej občutljivi na motnje v času, ko skušajo zaspati. V tem času – v negotovem in nevarnem položaju –  t. i. nadzorovalniki mrzlično zbirajo podatke, da bi omilili situacijo in imeli čim več pod nadzorom. Zaradi tega nekateri v hotelskih sobah tudi slabo spijo.

Pri normalnem vzorcu spanja si omenjene faze sledijo druga za drugo, skupaj pa predstavljajo en cikel, ki se z različnimi dolžinami posameznih faz ponovi trikrat do petkrat na noč. V običajnem ciklu si sledijo faze N1, N2, N3 in REM. Če prvi cikel povprečno traja 90 minut, se naslednji podaljšajo na 100 do 120 minut. Faza REM se proti jutru daljša, faza globokega spanca pa krajša.