Za to, da smo razdražljivi, potem ko dlje časa nismo zaužili hrane, je kriva raven glukoze v krvi. T. i. tečnobna lakota (v angleščini so skovali izraz ''hangry'', iz besed hunger, kar v prevodu pomeni lakota, in angry, kar pomeni jeza) nastopi, ko raven glukoze, ki jo dobivamo iz hrane in je naše glavno gorivo, drastično pade, zaradi česar postanemo razdražljivi, občutljivi in nezmožni izpolnjevati osnovne naloge. Ne pravijo zastonj, da je hrana gorivo za naše telo in ko telo ne dobi zadosti hranilnih snovi, to sproži reakcijo možganov.

S hrano dobimo hranila, ki se v telesu spremenijo v enostavne sladkorje (kot je glukoza), maščobne kisline, aminokisline ipd. Sčasoma začne raven glukoze v krvi padati. Mišice in organi še naprej delujejo nemoteno, saj niso odvisni od glukoze, kar pa ne velja za možgane, ki za normalno delovanje potrebujejo glukozo. Če se raven sladkorja v krvi zniža preveč, to telo dojema kot življenjsko nevarno, saj možgani ostanejo brez goriva za normalno delovanje. Ste vedeli, da naši možgani ''pokurijo'' kar 25 odstotkov vse energije, ki jo s hrano vnesete v telo. Zato vam po padcu glukoze zmanjka mentalne ostrine in se težko skoncentrirate in vas lahko zmoti vsaka malenkost. To posledično vodi v razdražljivost in jezo, saj težko kontroliramo naše obnašanje, ker se možgani začnejo osredotočati na to, kako povečati raven glukoze v krvi. Naloga telesa namreč je, da ohranja možgane vitalne.

Pomanjkanje glukoze povzroči, da možgani začnejo določenim organom pošiljati signale, da ti začnejo sproščati določene hormone, ki povečajo nagon za preživetje in boj. Ko raven glukoze pade, priskoči na pomoč želodec, ki možganom sporoči, da potrebuje hrano. Ti drugim organom sporočijo, da sprostijo skrite zaloge sladkorja in začnejo se sproščati hormoni. Za to nalogo sta v prvi vrsti zadolžena glukagon in rastni hormon, ki začneta sproščati glikogen (v tej formi je v telesu shranjena glukoza), ki je v mišicah in jetrih. Ker pa je glukoze malo, mora telo najti tudi druge vire. Zato se začno sproščati tudi stresni hormoni iz nadlevičnih žlez, in sicer kortizol in epinefrin, ki delujeta preživetveno. Aktivirata namreč mehanizme za preživetje, da bi si našli hrano. Nekoč se je to izrazilo v zaskrbljenosti, danes, ko boj za hrano ni več potreben, pa se to izraža v razdražljivosti, besu ipd. Medtem ko raven stresnih hormonov raste, pada raven dobrih hormonov, kot je dopamin (hormon sreče), ki med drugim vpliva na duševno ''zdravje'', sposobnost nadzora nad čustvi in koncentracijo. To nas spremeni v impulzivna in pretirana čustvene bitja brez prave kontrole.

To, da postanemo sitni, ko smo lačni, je tako ostanek evolucije in časov, ko smo se morali za hrano boriti, saj je bilo tedaj logično, da smo postali napadalni/agresivni, ko je bilo v igri naše preživetje.