Nenaden strah pred vožnjo – zakaj se pojavi in kako ga premagati?

O strahu pred vožnjo se med moškimi ne govori veliko. Deloma zato, ker v sodobni družbi avtomobil še vedno povezujemo s samozavestjo in nekakšno pričakovano moško suverenostjo. Moški naj bi znal voziti, ostati miren v nevarnosti in vse to opraviti samozavestno. Ko tega občutka ni, pa se hitro lahko pojavi sram.

Nekateri moški se vožnje bojijo že od opravljanja vozniškega izpita, drugi so več let vozili brez težav, nato pa se je po nepričakovanem dogodku v prometu nekaj spremenilo. Ob tem pogosto ni prisotnega niti jasnega sprožilca – človek nekega dne na avtocesti začuti močno napetost v telesu in hitro se znajde v situaciji, ko neprestano spremlja vsak telesni občutek med vožnjo. Ob naslednji vožnji se že vnaprej sprašuje, ali se bo neprijeten občutek ponovil. Tako vožnja ni več zgolj vožnja, temveč je vsakič znova preizkus samega sebe, ali boste zmogli ali boste izgubili nadzor.

Telo se na tovrstne misli odzove, kot da obstaja resnična nevarnost. Mišice se napnejo, dihanje postane hitrejše, dlani se znojijo, pogled pa se zoži. Ker te občutke opazite, se lahko še bolj prestrašite. S tem nastane začaran krog, v katerem strah pred lastno reakcijo postane večji od strahu pred samo cesto.

Pomembno pa je zavedanje, da strah ni videti vedno kot strah. Pri moških se ta lahko pokaže kot razdražljivost, preklinjanje drugih voznikov, pretirana potreba po nadzoru ali izogibanje določenim potem. Moški morda ne bo izrazil, da ga je strah avtoceste, a bo namesto tega trdil, da so na njej vsi vozniki nori ali da sovraži promet. Nekateri lahko začnejo voziti zelo počasi in previdno, drugi pa strah prekrijejo z agresivnejšo vožnjo, pri čemer si s hitro vožnjo, prehitevanjem in dokazovanjem skušajo povrniti občutek nadzora.

Težava pa je v tem, da tak način vožnje telo še dodatno drži v stanju pripravljenosti in lahko dejansko poveča tveganje. Ravno zato je ključno, da si iskreno priznate svoje občutke med vožnjo. Strah pred vožnjo ne pomeni, da ste slab voznik ali da niste dovolj moški. Pomeni pa, da je vaš živčni sistem vožnjo začel povezovati z nevarnostjo.

Ko vas je strah, se zdi logično, da se neprijetnim situacijam izognete. Ne vozite ponoči, ne greste na avtocesto, vedno sedite na sovoznikovem sedežu ali izbirate poti brez predorov in mostov. V trenutku občutite olajšanje, zato se možgani naučijo, da je bilo izogibanje dobra odločitev.

Toda sčasoma se vaš svet začne manjšati. Najprej se odpoveste avtocesti, nato daljšim vožnjam, nazadnje pa vam težavo predstavlja že pot do službe. Vsakič, ko se vožnji izognete, se strah utrdi, saj nikoli ne dobite priložnosti telesa naučiti, da bi situacijo lahko obvladali. Rešitev zato ni, da se prisilite v najtežjo in najdaljšo vožnjo ter upate na najboljše. Veliko učinkoviteje je, da se strahu približujete postopoma.

Če že več mesecev ne vozite, ni smiselno, da se takoj odpravite na dolgo pot v prometni konici. Začnite z nekajminutno vožnjo po znani in neobljudeni cesti. Nato isto pot ponovite tolikokrat, dokler ne postane dolgočasna, in nato dodajte nekoliko zahtevnejši odsek.

Lahko si pripravite tudi t. i. lestvico voznih situacij, od najmanj do najbolj neprijetne. Na začetku boste morda zmogli samo sedeti v parkiranem avtomobilu in se šele po nekaj časa voziti po praznem parkirišču. Kmalu boste zmožni kratke vožnje po vašem naselju, vožnje po mestu in šele najkasneje avtoceste.

Ob tem ni cilj, da med vožnjo ne čutite nobenega strahu. Cilj je, da izkusite strah in kljub temu ostanete v situaciji dovolj dolgo, da se telo začne umirjati. Tako se možgani postopoma naučijo, da neprijetni občutki niso enaki nevarnosti.

Za strah med vožnjo pa je značilno tudi pretirano samopazovanje. To pomeni, da pogosto preverjate srčni utrip, hitrost dihanja, občutek v rokah in beležite vsako najmanjšo spremembo v telesu. Težava pa je v tem, da več ko boste namenili pozornosti simptomom, močnejši se bodo zdeli. Pozornost zato raje zavestno usmerite na okolico – prometne znake, razdaljo med vozili, smer vožnje in dogajanje pred vami. Ne skušajte panično odstraniti vsakega neprijetnega občutka, temveč dovolite, da je prisoten, medtem ko vi še naprej vozite varno in predvidljivo.

Pomaga tudi, da ne vozite ves čas v popolni tišini, če vas ta sili v pretirano analiziranje. Miren pogovor s sopotnikom ali poslušanje radijske oddaje lahko zmanjšata pretirano usmerjenost vase.

Če zaradi strahu ne morete več voziti v službo, obiskovati bližnjih ali normalno opravljati vsakodnevnih obveznosti, je smiselno poiskati pomoč psihologa ali psihoterapevta. Še posebej, če se med vožnjo pojavljajo panični napadi ali če je težava povezana s prometno nesrečo.

Strah pred vožnjo je obvladljiv, vendar običajno ne izgine zgolj zato, ker čakate, da boste nekega dne nenadoma spet imeli pogum za vožnjo. Samozavest za volanom se gradi postopoma – z vajo, ponavljanjem in postopnim premikanjem meja. Ne potrebujete popolnega miru, preden sedete v avtomobil. Potrebujete le dovolj poguma, da naredite prvi majhen korak.