Sončna krema nekoč in danes

Prva sončna krema, ki je podobna tem, ki jih uporabljamo danes, je imela po današnjih standardih zgolj faktor 2, pod njo pa se je podpisal Švicar Franz Greiter, tedaj študent kemije in strasten gornik, ki je izdelal mazilo, potem ko ga je sonce močno opeklo, ko se je povzpel na priljubljeno goro Piz Buin (3312 m). Izdelek je poimenoval 'ledeniška krema', podjetje pa po gori. Izpopolnjene različice te kreme lahko kupimo še danes. Njegovo podjetje je leta 1970 kot prvo predstavilo tudi kremni UV-filter.

Sončna krema, kot jo poznamo danes, se je prvič pojavila med 2. svetovno vojno, zanjo pa je zaslužen ameriški farmacevt in vojni pilot Benjamin Green, ki se je bojeval nad Pacifikom. Tudi njega so k izumu prisilile opekline. Kreme, ki na koži sicer ni prijala, so se začeli posluževati tudi drugi vojaki. Po povratku z misije je zadevo izboljšal, ko je zmešal kokosovo olje, petrolej in kakavovo maslo. Iz tega se je rodila krema Coppertone, ki velja za prvo sodobno sončno kremo.

Sončna krema skozi čas

Pri starih Egipčanih je bila bleda polt lepotni standard, zato so potrebovali zaščito pred soncem. Za zaščito so uporabljali riž in jasmin. Iz tega so izdelali pasto, ki je vpijala UV-žarke (ni znano, kako so prišli do te napredne ugotovitve), medtem ko je jasmin pomagal pri revitalizaciji oz. regeneraciji DNK-ja. Izvlečki riževih otrobov so še danes ena od osnovnih sestavin sončne kreme.

Stari Grki na drugi strani niso uporabljali kreme, ki bi dejansko zaščitila kožo, saj so nanjo nanašali olivno olje, ki ni nudilo tovrstne zaščite, je pa naredilo kožo bolj mehko. Sicer pa so za zaščito uporabljali tančice in klobuke.

Domorodci v Severni Ameriki so za zaščito uporabljali izvleček iz zimzelenega iglavca Tsuga heterophylla (zahodna čuga), medtem ko so v Avstraliji v 19. stoletju svetovali uporabo tanina oz. čreslovine. O tem je leta 1878 prvi pisal Avstrijec Otto Veiel. Ker je bila čreslovina rumeno rjave barve (zaradi tega je čaj tudi rjav), je tretma kožo temno obarval, čemur pa so se mnogi skušali izogniti. V Avstraliji je prav tako nastala ena prvih sodobnih sončnih krem. Milton Blake je po ducat letih eksperimentiranja v kuhinji v dvajsetih letih 20. stoletja začel proizvajati komercialno kremo. Njegovi potomci še danes vodijo posel s sončnimi kremami.

Cinkova pasta je bila stoletja zelo priljubljena zaščita pred soncem, saj kožo ščiti pred UVB- in UVA-žarki. A ker se le stežka vpije v kožo, je začela njena priljubljenost padati, če niste želeli biti beli kot stena. V zadnjem obdobju je z nano 'tretmajem' v določenih kremah napovedala povratek, saj je izjemno učinkovita, čeravno ste zaradi tega morda videti smešno. V Indiji tradicionalno prisegajo na cinkov prah, saj se na ta način kovina ne vpija v kožo, zato velja za zdravju prijazen način zaščite kože pred soncem.

Preden so bile na voljo učinkovite sončne kreme, so si ljudje ponekod na kožo nanašali tudi rumene in rdeče paste, ki naj bi vpijale UV-žarke. Nekateri so si namesto tega nanašali brezbarvne in nosili tančice različnih barv. Vsaka barva naj bi absorbirala drugo valovno dolžino svetlobe. Svojo kremo je imelo tudi namibijsko pleme Himba, člani katerega so si kožo in lase zaščitili z mešanico iz olja, masla in okre. Ta je služila tudi kot repelent pred mrčesom in del njihove zunanje podobe.