Kennedyjeva hči je bila podvržena lobotomiji: pri 23 letih se je njeno življenje za vedno spremenilo

Rose Marie Kennedy se je rodila 13. septembra 1918 kot tretji otrok Josepha in Rose Kennedy ter najstarejša hči družine. Od rojstva se je razvijala počasneje od svojih bratov in sester – pozneje je imela težave tudi pri učenju.

Kot poudarja knjižnica Johna F. Kennedyja, pa Rosemary kljub razvojnim težavam ni bila izključena iz družinskega življenja. Kot najstnica je pisala dnevnik, obiskovala plese in koncerte ter potovala. Ko je njen oče leta 1938 postal ameriški veleposlanik v Veliki Britaniji, je odšla z družino v London in bila skupaj z materjo ter sestro predstavljena na kraljevem dvoru.

Njeno življenje je bilo torej precej bolj razgibano, kot bi lahko sklepali iz poznejše podobe Rosemary kot skrite Kennedyjeve hčerke.

Ko se je družina leta 1940 vrnila v Združene države, se je Rosemaryjino vedenje po navedbah njene sestre Eunice poslabšalo. Bila je vse bolj razdražljiva, včasih je postala agresivna, njeni starši pa so iskali način, kako bi ji pomagali.

Težava je bila tudi v času, v katerem je živela. Psihiatrija je bila v začetku štiridesetih let zelo drugačna kot danes. Učinkovitih zdravil za številne duševne motnje še ni bilo, ljudje z intelektualnimi in duševnimi težavami pa so bili pogosto nameščeni v ustanove, kjer so imeli zelo malo možnosti za samostojno življenje.

Na forumu knjižnice Johna F. Kennedyja je zgodovinarka Kate Clifford Larson pojasnila, da je družina razmišljala tudi o psihiatrični ustanovi. Hkrati je opozorila, da je bila lobotomija takrat še eksperimentalna in relativno redka. Walter Freeman in James Watts, ki sta pozneje operirala Rosemary, sta do takrat izvedla manj kot sto takšnih posegov.

Jeseni 1941 je Joseph Kennedy sprejel odločitev, ki je za vedno spremenila življenje njegove hčerke.

Strinjal se je, da bo Rosemary prestala prefrontalno lobotomijo. Namen posega naj bi bil zmanjšati njene izbruhe, razdražljivost in agresivno vedenje.

National Park Service navaja, da je Joseph Kennedy operacijo uredil novembra 1941. Takrat naj bi zdravniki družino prepričevali, da bi lahko poseg pomagal. V resnici je šlo za zelo tvegan in še ne povsem uveljavljen postopek.

Pomembno je poudariti, da Rosemary ni bila operirana zato, ker bi imela življenjsko nevarno telesno bolezen. Lobotomija naj bi predvsem vplivala na njeno vedenje.

Operacijo sta izvedla nevrolog Walter Freeman in nevrokirurg James Watts. Pozneje je Watts opisal, kaj se je dogajalo v operacijski sobi.

Po njegovem pričevanju Rosemary med posegom ni bila popolnoma nezavestna. Zdravniki so ji postavljali vprašanja, jo prosili, naj moli, in spremljali njene odgovore. Watts je nato kirurško posegal v področje možganov, medtem ko je Freeman ocenjeval, kdaj je treba poseg ustaviti.

Watts je mnogo let pozneje opisal, da je Rosemary postajala vse manj sposobna odgovarjati. Ko njeni odgovori niso bili več smiselni, so operacijo končali.

Rezultat je bil katastrofalen.

Pred operacijo je Rosemary sicer potrebovala pomoč in je imela razvojne težave, vendar je lahko hodila, govorila, se družila in sodelovala pri različnih dejavnostih.

Po lobotomiji pa se je njeno stanje dramatično spremenilo.

National Park Service navaja, da je skoraj takoj postalo jasno, da je operacija neuspešna. Rosemary je izgubila velik del sposobnosti hoje in govora, njena osebnost se je močno spremenila, ostala pa je tudi telesno prizadeta.

Njeno življenje, kot ga je poznala pred operacijo, je bilo končano.

Po posegu je bila Rosemary institucionalizirana. Sprva je bila v psihiatrični ustanovi, leta 1949 pa so jo preselili v Jefferson v Wisconsinu, kjer je preživela preostanek življenja v ustanovi St. Coletta.

Tam je imela zagotovljeno nego in terapijo, vendar je bila večino časa ločena od svoje družine.

Rosemary, ki je kot mlada obiskovala prestižne šole, potovala in bila predstavljena na kraljevem dvoru, je po lobotomiji postala odvisna od tuje pomoči.

Kennedyjevi so bili ena najbolj znanih ameriških družin, zato so bili zelo občutljivi glede javne podobe.

Dolgo časa se o Rosemaryjinem stanju v javnosti ni govorilo odkrito. Njena lobotomija je ostala družinska skrivnost, medtem ko so njeni bratje in sestre postajali vse bolj znane osebnosti ameriškega javnega življenja.

Šele pozneje je postalo jasno, kaj se je v resnici zgodilo.

Ena najpomembnejših oseb pri razkrivanju Rosemaryjine zgodbe je bila njena mlajša sestra Eunice Kennedy Shriver. Ta je leta 1962 javno spregovorila o ljudeh z intelektualnimi težavami in o pomanjkanju podpore, ki so je bili deležni.

Rosemaryjina zgodba je tako posredno vplivala tudi na kasnejše prizadevanje družine Kennedy za izboljšanje položaja ljudi z različnimi oblikami invalidnosti.

Danes se ob besedi lobotomija skoraj samodejno pojavi predstava o brutalnem medicinskem posegu. Toda v štiridesetih letih je bila zgodba drugačna.

Lobotomijo so nekateri zdravniki predstavljali kot obetavno zdravljenje za različne psihiatrične težave. Walter Freeman in James Watts sta o svojih rezultatih objavljala v strokovni literaturi, metoda pa se je v naslednjih desetletjih razširila.

Ameriški časopis za psihiatrijo je leta 1943 objavil njuno strokovno delo o prefrontalni lobotomiji, kar kaže, da je bil poseg takrat del resne medicinske razprave, čeprav je bil njegov učinek že takrat predmet polemik.

Norveško zdravniško združenje v zgodovinskem pregledu lobotomije navaja, da sta Freeman in Watts do leta 1942 opravila več kot 200 posegov. Rosemary je bila ena od njunih zgodnjih pacientk.

Rosemary Kennedy je živela še več kot šest desetletij po operaciji. Umrla je 7. januarja 2005, stara 86 let.

V zadnjih letih svojega življenja je bila deležna več pozornosti družine, predvsem po tem, ko so se njeni bratje in sestre začeli zavedati, kako zelo je bila njena usoda spremenjena zaradi odločitve iz leta 1941.

Njena zgodba danes ni samo zgodba o eni družini ali eni neuspešni operaciji. Je tudi opomin na čas, ko so zdravniki o duševnem zdravju vedeli bistveno manj kot danes, družine pa so lahko sprejemale izjemno težke odločitve v imenu svojih članov.

Rosemary je bila pred lobotomijo mlada ženska z omejitvami, a tudi z lastnimi interesi, odnosi in življenjem. Po posegu je izgubila velik del svoje samostojnosti. Prav zato njena zgodba še danes velja za enega najbolj pretresljivih primerov v zgodovini lobotomije – ne le zaradi samega posega, temveč zaradi vprašanja, kdo je imel pravico odločati o njenem življenju in kaj se zgodi, ko se eksperimentalna medicina sreča z močjo, družinskim pritiskom in strahom pred družbeno stigmo.

Viri: John F. Kennedy Presidential Library and Museum, Smithsonian Institution, National Park Service, The Guardian, Corriere della Sera, American Journal of Psychiatry