Ob omembi raka večino stisne pri srcu. Vsak namreč pozna koga, ki je umrl za posledicami te zahrbtne bolezni. Že samo beseda rak nas zdrami, kaj šele misel, da bi se rak zgodil nam. Marsikdo meni, da se njemu to ne more zgoditi, a resnica je daleč od tega.

Rak prostate je najpogostejši rak pri moški v Sloveniji (letno ga pri nas diagnosticirajo pri okoli 1.500 moških) in tudi v Evropi. Pretežno gre za bolezen starejših moških, a ker se prebivalstvo stara, je raka prostate v bodoče pričakovati še več. Porast je tudi posledica aktivnega iskanja raka prostate z določanjem označevalca PSA (kratica za prostato specifičen antigen) v krvi, ki omogoča odkrivanje majhnih in na prostato omejenih rakov. Ste vedeli, da pri tretjini moških, ki nikoli niso imeli raka prostate in umrejo zaradi česa drugega, ob obdukciji odkrijejo rak prostate? Ob odkrivanju majhnih rakov se sicer zmanjšuje delež na novo odkritih bolnikov, pri katerih je rak že razširjen. Če je odkrita bolezen omejena zgolj na prostato, je delež ozdravljenih zelo visok. Relativna stopnja preživetja za pet let za vse stadije raka prostate v Evropi je okoli 83 odstotkov. Maligni tumor prostate se razvije, ko celice začnejo rasti hitreje kot običajno. Rak je povezan z moškimi spolnimi hormoni (androgeni), med katerimi je najpomembnejši testosteron.

Kaj sploh je prostata?

Prostata (tudi obsečnica) je moška spolna žleza, ki se nahaja za korenom penisa, pred danko in pod sečnim mehurjem in objema del sečnice. Zdrava prostata ima orehu podobno strukturo s prostornino 15 do 25 mililitrov. S starostjo se počasi povečuje. Glavna naloga prostate je proizvajanje bistre tekočine, ki omogoča prehranjevanje semenčic ter proizvajanje semenske tekočine. Ta omogoča skladiščenje cinka, ki ima protibakterijsko vlogo in prostato ščiti pred vnetji. Ker brez ustreznih hormonov prostata ne more funkcionirati, pomembno vlogo igrata testisa, ki proizvajata testosteron in tkivni hormon prostaglandin. Blizu prostate se nahajata mišici zapiralki sečnega mehurja. Ena je nad in druga pod žlezo. Uravnavata odtok seča iz sečnega mehurja in sodelujeta pri izlivu.

Za opazovanje sprememb v prostati se uporablja digitorektalni pregled prostate, ultrazvočna preiskava in omenjeni tumorski označevalec PSA v krvi – beljakovino, ki jo izločajo normalne celice prostate v semensko tekočino. Če raziskava nakazuje na raka, je potreben patomorfološki pregled tkiva prostate, ki nam pove, ali gre za rakave spremembe. Poleg tega urolog opredeli patohistološko stopnjo malignosti tumorja. Stopnjo oz. stadij bolezni pa določajo prizadetost bezgavk, obseg in razširjenost rakavih sprememb in oddaljeni zasevki. Če urolog sumi na raka, opravi test PSA, digitalni rektalni pregled, transrektalni ultrazvok, ob sumu na raka pa še ultrazvočno biopsijo prostate s transrektalnim ultrazvokom (TRUS). Razširjenost bolezni se odkriva s slikovno diagnostiko (magnetno-resonančnim slikanjem medenice, računalniško tomografijo ipd.).

Dejavniki tveganja za razvoj raka prostate

Na razvoj raka prostate vpliva več dejavnikov. Rasa oz. etnična pripadnost (v primerjavi z belci imajo pripadniki rumene rase manjše tveganje raka prostate, pripadniki črne rase pa povečano tveganje raka prostate), genetika oz. družinska obremenjenost (družinski člani zbolelega za rakom prostate imajo skoraj dvakrat večjo možnost za pojav te bolezni), starost, ki je najbolj pomemben dejavnik (pojavnost raka s staranjem močno narašča) in življenjski slog. Tu so še zunanji dejavniki, ki še niso povsem raziskani, povezani pa naj bi bili z zahodnim načinom življenja.

Bolezenski znaki

Kaj nakazuje raka prostate? Kot smo že v uvodu zapisali, je v večini primerov rak asimptomatski in nima nobenih jasnih znakov, zato ga odkrijejo šele po meritvi vsebnosti PSA v krvi. Med simptome sicer sodijo pogosto (nočno) uriniranje, šibek ali prekinjen curek urina, krvav seč, bolečina ali pekoč občutek med uriniranjem in uhajanje seča. Seveda se lahko tovrstni simptomi pojavijo tudi, ko gre za katero drugo bolezensko stanje – lahko gre za okužbo, povečan obseg žlez ipd. Če se rak razširi v druge organe, se omenjenim simptomom pridružijo bolečine v kosteh, v presredku, težave oz. motnje ejakulacije (erekcije), izguba nadzora nad črevesjem, težave pri odvajanju blata, izguba telesne teže, šibkost v nogah in splošna oslabelost (bolečine v prsih, nogah, hrbtu in bokih).

Zaščita in presejanje

Pred rakom prostate se lahko obvarujemo s hrano, ki vsebuje malo živalskih maščob, hrano s čim več antioksidanti, sadjem in zelenjavo ter rednim gibanjem/fizično aktivnostjo. Vse to ima zaščitno vlogo pri razvoju raka prostate, ki ga lahko dovolj zgodaj odkrijemo s presejanjem. Presejanje je aktivno iskanje raka pri ogroženi populaciji, ki nima težav in omogoča zgodnje odkrivanje bolezni, zaradi česar lahko zmanjšamo umrljivost. Pri raku prostate je za to rezerviran test PSA. Ker je visoko občutljiv, omogoča zgodnje odkrivanje raka prostate in tudi drugih oblik raka, ki nam niso nevarni. V prostati je pri večini starejših namreč prisoten rak, ki ne povzroča zdravstvenih težav, zato mnoga strokovna združenja odsvetujejo presejanja za rak prostate pri vseh moških, ampak ga priporočajo le za tiste, ki imajo povečano tveganje za pojav le-tega. Glavna slabost merjenja PSA je t. i. prekomerno zdravljenje, saj odkrije tudi tumorje, ki niso ogrožajoči za naše zdravje. Zdravljenje le-teh lahko povzroči neprijetne fizične stranske učinke, medtem pa diagnoza raka lahko vodi v tesnobo in povzroči stres. Prav zato nekateri urologi nasprotujejo rednemu merjenju PSA za odkrivanje raka.

Zdravljenje raka prostate

Za ozdravitev je potrebno tumor odstraniti oz. uničiti. Če raka prostate odkrijemo dovolj zgodaj in je ta omejen na prostato ali njeno neposredno okolico, ga je mogoče zdraviti, sicer je potrebno radikalno zdravljenje – t. j. s kirurško odstranitvijo rakavega tkiva ali obsevanjem rakavega tkiva. Napredovani rak se zdravi s hormonsko terapijo (zelo učinkovito za zdravljenje razsejanega raka prostate) in kemoterapijo (citostatsko zdravljenje). Če vam zdravnik postavi diagnozo lokaliziranega raka prostate – gre za tumor, ki je omejen na prostato in se ni razširil na druge dele telesa; lahko je v stadiju T1 ali T2 – se lahko odločite za konservativno zdravljenje (ko ima tumor nizek Gleasonov indeks), pri čemer se napredovanje bolezni skrbno spremlja, za radikalno prostatektomijo (kirurški poseg), za radioterapijo (ta uničuje rakave celice) ali eno izmed eksperimentalnih tehnik, kot so kriokirurška ablacija prostate, fokalna terapija in visoko intenzivni osredotočeni ultrazvok. Vsako zdravljenje ima prednosti in slabosti, izbira pa je odvisna predvsem od lastnosti tumorja, anamneze, starosti in želja posameznika.

Ali se lahko rak ponovi?

Žal obstaja možnost, da se rak prostate po ozdravitvi ponovi. Ta pojav imenujemo recidiv. Ponovitev bolezni nakazuje porast PSA. Po prvotnem zdravljenju je zato priporočljivo spremljati vrednosti PSA v krvi. Rak se lahko znova pojavi v prostati, medeničnih limfnih vozlih, tkivu okoli prostate ali v drugih delih telesa. Če se ponovi v mali medenici, je smiselno obsevanje, torej zdravljenje z visoko energijskimi (ionizirajočimi) žarki, če bolnik pred tem še ni bil obsevan.

Povečana prostata

Povečani prostati strokovno pravimo benigna hiperplazija prostate. Značilna je za moške po 50. letu starosti in je posledica delovanja spolnega hormona testosterona, zaradi katerega začnejo celice v delu prostate nabrekati. Gre za težavo, ki ni življenjsko ogrožajoča. Doleti večino moških nad 80 let, polovici pa povzroča neprijetne težave. Sečnica, po kateri moški izločajo urin in semensko tekočino, namreč poteka skozi prostato, povečanje prostate pa lahko povzroči zoženje sečnice, kar vodi v težave pri odtekanju urina iz sečnega mehurja. Tudi oženje sečnice je počasen proces in ne nekaj, kar se zgodi čez noč.

Simptomi povečane prostate

Simptomi povečane prostate so čakanje na seč, da priteče, ko gremo na vodo, prekinjanje toka med uriniranjem, vedno šibkejši curek, kapljanje po koncu uriniranja, pogosto tiščanje na vodo, občutek polnega mehurja po odvajanju in pogosto nočno uriniranje. Samo dva simptoma izmed naštetih sta dovolj, da obiščete zdravnika. Najnevarnejši simptom, ki zahteva takojšen urološki poseg, je uhajanje seča pri prekomerno napolnjenem mehurju. To namreč pomeni, da je mehur zelo oslabel in stanje lahko vodi do okvare sečevodov in ledvic.