Posledice cepljenja: Ali res povzroča avtizem?

Vprašanje je postalo skoraj mitološko nekaj, kar slišimo iz druge roke in z zaskrbljenim tonom. In seveda, vsak starš bi želel le najboljše za svojega otroka, zato vam danes pomagamo razjasniti, zakaj je povezava med cepljenjem in avtizmom ena največjih zdravstvenih zablod sodobnega časa.

Pojav mita o cepljenju in avtizmu

Zgodba o povezavi med cepljenjem in avtizmom se je začela leta 1998, ko je britanski zdravnik Andrew Wakefield s sodelavci objavil članek v ugledni medicinski reviji The Lancet. Trdili so, da so pri 12 otrocih opazili povezavo med cepivom OMR (ošpice, mumps, rdečke) in razvojem simptomov avtizma. Starši so se začeli spraševati in znanstveniki so začeli preverjati.

Toda, 'odkritja' raziskave so hitro šla po gobe, saj je bila kasneje razglašena za zavajajočo, Wakefieldu pa so odvzeli zdravniško licenco. Kasneje je bilo razkrito, da je Wakefield prejel sredstva od odvetnikov, ki so pripravljali tožbe proti proizvajalcem cepiv. Konflikt interesov? Absolutno. Neetično? Še kako.

A kakor se pogosto pripeti z miti, je bila škoda že storjena. Medijski kanali so lažno informacijo razširili in zaupanje v cepiva je začelo upadati.

Kaj pravi znanost?

Od takrat je bilo opravljenih na desetine velikih, dobro zasnovanih raziskav, ki so preverjale povezavo med cepljenjem in avtizmom. Kaj so pokazale? Da te povezave nobenem primeru ni bilo.

Najbolj znana in največja študija na to temo je bila opravljena na Danskem leta 2019, kjer so znanstveniki analizirali zdravstvene podatke več kot 650.000 otrok, rojenih med letoma 1999 in 2010. Rezultat je bil enak kot v vseh predhodnih raziskavah in sicer, da ni nikakršne povezave med cepivom OMR in avtizmom.

Druga velika študija je zajela več kot 95.000 otrok v ZDA, vključno s tistimi, ki so imeli sorojence z avtizmom (kar pomeni večje genetsko tveganje). Spet: brez povezave med cepljenjem in razvojem avtizma. Če povzamemo – raziskave, ki so veliko bolj robustne od Wakefieldove, znova in znova dokazujejo, da cepljenje v resnici ne povzroča avtizma.

Kaj pa živo srebro (tiomersal)?

Ena od pogosto izpostavljenih skrbi je tudi snov 'tiomersal', ki vsebuje etil - živo srebro in se je včasih uporabljala kot konzervans v cepivih. Tu je pomembno razumeti dve stvari:

1. Etil - živo srebro ni enako kot metil - živo srebro. Prvo se hitro izloča iz telesa in dokazano ni škodljiv v majhnih količinah. Drugo (metil - živo srebro) pa se lahko kopiči in povzroča zdravstvene težave. Mešati ti dve obliki je kot zamenjati kislo jabolko s kislino iz laboratorija - ni isto.

2. Tiomersal je bil v ZDA in EU odstranjen iz otroških cepiv že okoli leta 2001 kot previdnostni ukrep. A kljub tej odstranitvi se število primerov avtizma ni zmanjšalo. Če bi bila povezava med živim srebrom in avtizmom, bi pričakovali upad, a ga ni bilo.

Od kod torej porast avtizma?

Eden glavnih razlogov za navidezno epidemijo avtizma je sprememba v diagnostičnih kriterijih. Danes je spekter avtističnih motenj veliko širši, kot je bil pred desetletji. Vključuje večje število blažjih oblik in razvojnih odstopanj. Poleg tega se je povečalo tudi zavedanje in dostopnost do diagnostike.

Tako kot nekoč nismo poznali izraza "disleksija", danes znamo bolje prepoznati tudi avtizem. Ni nujno, da ga je več, le bolje ga opazimo.

Zakaj mit torej še vedno kroži?

Ljudje v svoji naravi iščemo vzročno-posledične povezave. Če otrok pri dveh letih dobi cepivo in kmalu zatem pokaže prve znake avtizma, je preprosto reči: Aha! To je bil vzrok!

Toda! Dejstvo, da petelini, ko vzhaja sonce, ne pomeni, da petelini resnično upravljajo z dnevom.

Mit se je torej obdržal le zato, ker se znaki avtizma začnejo pojavljati v podobni starosti, ko otroci prejmejo cepivo.

Poleg tega se v igro vključi še t.i. 'potrditev pristranskosti', kar pomeni, da iščemo informacije, ki potrjujejo naše obstoječe prepričanje, in ignoriramo tiste, ki mu nasprotujejo. Če verjamemo, da je cepljenje nevarno, bomo hitreje verjeli anonimnemu zapisu na forumu kot pa večletni znanstveni študiji.

Kako naprej?

Cepljenje je eno najmočnejših orodij, ki jih je človeštvo razvilo v boju proti nalezljivim boleznim. Odpravili smo črne koze in ošpice, ki so bile včasih vsakodnevna grožnja, smo skoraj izkoreninili.

Ob tem so skrbi staršev razumljive in vsekakor pomembne. A odgovornost družbe in znanstvene skupnosti je, da jim ponudi preverjene, razumljive in sočutne odgovore na njihova vprašanja. Zaupanje se namreč ne gradi z ukazi, temveč z dialogom.